Okoli 330 prebivalcev vasi Spodnji Žerjavci v občini Lenart se gotovo lahko pohvali, da živi na čudoviti lokaciji. Večina jih je zadovoljna s svojim življenjem, ne pa vsi – predvsem ne nekaj več kot ducat domačinov, ki jim ga po njihovem prepričanju otežuje predvsem lokalna skupnost, občina Lenart. Prikrajšani so za reči, ki so samoumevne; nimajo tekoče vode, kanalizacije, nihče ne odvaža komunalnih in drugih odpadkov, ko pade malo več dežja, niti do doma ne morejo, saj se makadamska cesta in gozdna pot spremenita v neprevozne jarke. Ne le da ljudje ne morejo do svojih sicer urejenih hiš, pot je neprevozna tudi za intervencijska vozila. Krajani, ki so do zdaj stoično prenašali nevzdržne razmere, imajo dovolj življenja »v srednjem veku,« kot pravijo.
»Že po fotografijah iz zadnjega naliva se vidi, po kakšnih cestah se vozimo. Po tej cesti se vsak dan peljemo v službo, šolo, vrtec, tukaj vozijo tudi traktorji, kombajni, tovornjaki, služba za odvoz smeti, ki se prav tako pritožuje nad vzdrževanjem naše ceste (do nekaterih hiš niti ne gredo in odpadkov sploh ne pobirajo, op. p.), žal se po njej otroci ne morejo voziti s kolesi in skiroji, še manj dojenček v vozičku. Vedno pogosteje se sprašujemo, kako bi v neurju do nas prišla reševalna vozila, gasilci...« razlagajo domačini.
Več kot 20 let obljub
»Smo v 21. stoletju, pa še nimamo urejene ceste. Leta 2016 so nam spet obljubili in zagotovili sredstva za naš del ceste. Sosedje, ki so lastniki zemljišč, po katerih poteka cesta, so bili pripravljeni zemljo darovati občini, zbrali smo vse podpise in papirje. Z občine so hodili tudi merit cesto in jo pregledovali, ne vemo, ali so nam s tem le metali pesek v oči, saj o asfaltu ni ne duha ne sluha. Pred 14 dnevi, ko je bilo prvo neurje z velikimi nalivi, so po naših vztrajnih klicih prišli popravljat cesto. Žal pa je niso imeli s čim popraviti, saj je ves gramoz odneslo v gozd in na travnike, zato so jo pustili, kot je bila.«
Poleti lani so nekaterim ogroženim družinam končno uredili vodovod do hiš (eno gospodinjstvo je brez mestnega vodovoda in uporablja le vodo iz lastnega studenca, op. p.). »Za to so dobili evropska sredstva, ki so namenjena tudi ureditvi ceste, saj so morali za gradnjo vodovoda vanjo posegati in bi jo morali vrniti v prvotno stanje. A tudi tam, kjer je nekoč že bil asfalt, so pustili, kot je bilo. Posipali so mleti asfalt, ki ga zdaj po vsakem nalivu odnaša in ga moramo samo pometati,« tarnajo krajani, razočarani tudi nad zimskim (ne)vzdrževanjem. »Zavedamo se, da so glavne ceste prve v vrsti, da se splužijo in uredijo za normalno in varno prevoznost. Zanima pa nas, ali je normalno, da moramo sami klicati na občino, da po večjem sneženju, ko ne moremo iz hiš, spluži tudi tukaj? Cesto sicer velikokrat popravljamo sami s traktorjem, a zdaj smo ostali tudi brez materiala, saj je ves gramoz odneslo in je tako rekoč na cesti le še pesek. Po več klicih občina ne ukrene nič.«
Župan pa – znova obljublja »Ljudje mislijo, da Kramberger noče narediti tega ali onega, ne vprašajo pa se, ali je v občinskem proračunu denar za investicijo,« pravi lenarški župan Janez Kramberger, ki se strinja, da razmere niso sijajne, toda svoje krivde ne vidi. »V dobrem mesecu bomo uredili in asfaltirali cesto do ene od hiš v Spodnjih Žerjavcih, naprej pa bomo poskušali reševati v prihodnjem letu, seveda pa bomo sproti ravnali makadamsko cestišče in plužili sneg.« |
Ker jih – nerazumljivo – skrbi fizično in psihično maščevanje nad otroki, najbolj ogroženi družini želita ostati anonimni, čeprav vsi domačini in vodstvo občine vedo, za koga gre. V bran vseh se je izpostavila Marija Drozg: »Ves čas so nam obljubljali ureditev razmer, zlasti pred volitvami, a je vedno ostalo le pri obljubah. S skupnimi močmi moramo pritisniti na župana in občinsko vodstvo. Nihče ne sme biti drugorazredni državljan. Žalostno je, da smo mrtvega očeta morali prenašati več sto metrov do reševalnega vozila, ki je čakalo na vrhu. Zato ne smemo več popuščati.«
