Sediva za mizo, ona ob kozarcu vode, jaz ob kavi. Prešine me misel, kako mlada je. Svoj prvi mladinski roman je napisala že s trinajstimi, naslednjega je končala že leto pozneje. Ta ima nekaj manj kot tristo strani! Sicer zgovorna gimnazijka nekajkrat med pogovorom utihne in se zazre v daljavo. Ustvarja, pomislim.
Nika Matanović je danes dijakinja drugega letnika I. gimnazije v Mariboru. V šolo se vozi iz Selnice ob Dravi, kjer s starši, kot pravi sama, živi neurbano življenje. In tako kot rada prihaja v Maribor, se iz njega še raje vrne domov.
Izmišljevala si je pravljice
»Zase bi rekla, da sem običajna šestnajstletnica, ki se rada smeji, druži s prijatelji in spoznava nove stvari. Izjemno rada berem in pišem, vendar se zaradi tega ne počutim bolj posebno od svojih vrstnikov. To je pač nekaj, kar me veseli in spremlja vse življenje, zato se prepuščam toku ustvarjanja in gledam, kam me pelje. Že v vrtcu sem si izmišljevala zgodbice, ki jih je nato po nareku zapisala mama Nataša,« pripoveduje Nika, ki ni rada počivala in je velikokrat namesto vzgojiteljice sovrstnikom pripovedovala lastne pravljice.
Takrat si je od vsega najbolj želela, da bi čim prej spoznala črke in začela pisati. Zgodbe in zgodbice so kmalu zapisane našle mesto v majhnih beležkah. Sama jih je tudi ilustrirala, »ker ni prepoznala lastne nadarjenosti...« Iz enakega razloga je opustila tudi pisanje pesmi.
Brez panike
Takšen je naslov prvenca, prave mladinske detektivske zgodbe. Pripoveduje o osnovnošolcih, ki so v šoli v naravi. Prepletejo se prve šolske ljubezni, sledi odkritje očem skrite jame in naposled je tu še skrivnost ukradenih umetniških slik. Popoln preplet in razplet zgodbe, sledi nagrada za napisano ter nato še knjižna izdaja. Njeno idejo, da bi lahko zgodbo objavila v knjižni obliki, je pomagal uresničiti oče Predrag, ki je zgodbo poslal nekaterim založbam v pregled. Uspešno, roman je bil izdan leta 2013.
Čeprav se je sprva spogledovala z idejo, da bi napisala nadaljevanje prvega romana, je nekega dne, med dolgočasno vožnjo v avtomobilu, dobila povsem nov navdih, novo zgodbo. Po skoraj točno letu dni je Založbi Pivec predstavila roman Razred. »Zgodba pripoveduje o problemih sovrstnikov, ki so v nekem skupnem okolju, razredu. V zgodbi se sošolci delijo na štiri ločine: odstopajoči, to so otroci, ki so manj priljubljeni; barbike in frajerji, zelo priljubljeni deklice in fantje v razredu (takšni, ki gredo skupaj), in v zadnji skupini, ki to sploh ni, saj ima samo eno članico, je nova temnopolta učenka iz Afrike.« Vsak od glavnih junakov ima svoj pogled na določene stvari, živi in odrašča v drugačnem okolju, ima svoje težave, cilje, prijatelje in razmišljanje... Skupno jim je le to, da so v istem razredu. »Želela sem prikazati, da ni vsak frajer frajer, da ni vsaka barbika podobna drugi barbiki in da smo ljudje več kot le oznake, ki so nam jih določili drugi.«
Priljubljenost Razreda Konec oktobra je Nika Matanović roman Razred predstavila tudi številnemu občinstvu v Knjižnici Ormož. Zanimiv pogovor, ki ga je vodila Marijana Korotaj, je poslušalcem prinesel odgovore na številna izgovorjena in neizgovorjena vprašanja. V uvodnem govoru smo tudi izvedeli, da je prav Nikina knjiga v poletnih mesecih postala najbolj brano mladinsko delo v ormoški knjižnici. |
Odzivi
So sošolci ponosni, da imajo med seboj pisateljico? »Moji gimnazijski sošolci o tem niso imeli pojma! Nisem jim povedala, bilo me je zelo strah, da se morda potem več ne bodo želeli družiti z menoj, da jim bom čudna...« Za roman so izvedeli sami in odzivi so bili zelo pozitivni: »Podprli so me, nekateri sošolci so knjigo kupili in jo tudi na mah prebrali.«
Posebnost romana sta tudi slog in jezik pisanja, saj so nekateri dialogi zaradi pristnosti zelo mladostno slengovski. Če ne veste, kakšen jezik je to, prisluhnite pubertetnikom! Nika prizna, da nastaja že tretji roman, ki pa bo zajel daljše časovno obdobje. Kaže, da bo v njem spremljala odraščanje.
Največ podpore za pisanje ima v domačem okolju, mama in oče sta tudi njena prva bralca. Na vprašanje, ali mladi sploh še berejo knjige, odgovori spodbudno: »Beremo, morda se razlikujemo le po tem, kateri žanr nam je blizu in ali beremo tiskane knjige ali sodobnejše e-knjige.«
