PLANICA – Poker slovenskih orlov, njihov skorajda nadomestni ata Goran Janus s svojim moštvom spremljevalnega osebja ter Planica z Iztokom Pergarcem ter njegovimi planičarji so dovolj za rezultat Spektakla, pisanega z veliko začetnico. Manjkata le še kulisa raznobarvnih zastav ter publika, ki se sešteva v deset tisočih.
Temelj za prihodnost, za novih desettisoče vernikov Planice, postavlja Zavarovalnica Triglav, ki ob četrtkih navaja otročad na dogajanje med Ciprnikom in Poncami, in ob letošnji Planici je treba glasno priznati, da se vsako leto naredijo bolj trdni.
Medtem ko je bilo dogajanje pod Poncami za domače pripadnike podalpskega plemena še pred desetletjem priložnost za nebrzdano veseljačenje, ki je kulminiralo v večerna izpiranja želodcev po bolniških šotorih in prevoze pobuškanih do bolnišnice na Jesenice, se je letos otipljivo opazilo, da je nepreklicno konec tega slovenceljstva.
Planiška šanca kmalu še večja, svetovni rekord se bo vrnil domov
Morda tudi zaradi tega, ker Planica postaja moderna športna arena, ki bo v naslednjem letu poleg že zdaj narejenih objektov dobila še nekaj novih, predvsem pa novo letalnico. Stara dama bratov Gorišek bo čez nekaj dni preteklost, ki je zapisana na dokumentarnih posnetkih in v enciklopedijah, začenši z letom 1969, ko je bila šanca prvič uporabljena za polete in je v krstni izvedbi naklonila kar štiri svetovne rekorde med eno samo prireditvijo.
Kakšna bo nova naprava, je težko napovedati, a kot pove vodja letalnice Pergarec, znabiti, da se bo svetovni rekord, ki se zdaj krotoviči na norveškem Vikersundu, kmalu podal tja, kamor spada: v Planico.
Mozaik drobnih zgodb, utrinki prijaznosti in nekaj nervoze, ki seveda mora biti ob taki prireditvi, ter smetana slovenskega političnega, gospodarskega in preostalega družabnega življenja, so se stkali v čudovito zgodbo, zaradi katere se Slovenija znajde na naslovnicah velikih medijskih hiš z vsega sveta ter v prvi, udarni minuti televizijskih poročil najbolj kredibilnih satelitskih postaj.
Ta naša Planica je tudi vsakoletni iztek sezone, ob katerem tekmovalcem in trenerjem popusti napetost in se v tradicionalni sobotni zabavi v tekmovalni vasi prepustijo okušanju kulinaričnih presežkov nacionalnih kuhinj in vinarsko-hmeljarskih obrti. Tako se zgodi, da naši pečejo postrvi, zraven veteran Noriaki Kasai, ki je prvič rinil čez nalet planiške stare dame leta 1993, ustvarja japonske rezance, še naprej Poljaki ponudijo klobas, vkuhanih s tradicionalnim pivom živec, in nazdravijo s Čehi, kjer se mast s čebulo maže na kruh ob Italijanih, ki pečejo polento in cmarijo neke čudne sire, da diši vse naokoli, tudi do Avstrijcev, ki so klasično kislo zelje ponudili s kračami, a splezali na strehe svojih kabin in od tam opazovali raznobarvni vrvež pod seboj. Planica je bila vrhunska, prav taka, kot bo naslednja.
