LJUBLJANA – Eden izmed prepoznavnih ljubljanskih likov je tudi Dušan Cunjak. Kdor se je v zadnjih 25 letih sprehodil po mestnem središču, ga je gotovo že videl. Včasih je bil ta mož bradat in dolgolas, danes je videti bolj uglajen. Nekoč je prodajal stare knjige, denimo, na Šuštarskem mostu, danes ima po Sloveniji že 11 ličnih knjigarnic. Danes hrani 1,5 milijona slovenskih knjig in 100.000 srbohrvaških. Ima takšne, ki so vredne le en evro, pa tudi takšne, za katere bi jih bilo treba odšteti 4000.
Pričakal nas je pred svojim antikvariatom na Trubarjevi, ki se ponaša z nazivom Slovensko-srbski klub. Tam je moč dobiti izključno knjige v srbohrvaškem jeziku. Že na daleč smo ga videli z namrgodenim obrazom.
»Poglejte, kaj so mi naredili!«
Kazal je na razobešeno črno-belo sliko na fasadi. Na obraz filozofa Slavoja Žižka je nekdo narisal kljukasti križ. Cunjaka to silno moti, zato je o tem brž obvestil policijo. »Pa ne verjamem, da se bo kaj zgodilo …«
Moti ga tudi zato, ker Žižka pozna. »Tudi za 100 evrov knjig zna pri meni nabrati!« Kar je dobro, ni pa dobro, pravi Cunjak, ki ima rad red in čistočo, »da v mojo knjigarno Žižek vedno vstopi s kakšnim burekom in mi potem vse popljuva in pomasti«. Filozof nadvse rad povpraša Cunjaka, kje ima kriminalke.
»Ampak s tem gostobesednežem se človek res ne more pogovarjati,« si Cunjak tudi od slavnega filozofa želi več manir. Kakršne zahteva tudi od poduhovljenega Aneja Sama.
»Z njim so šele težave!« odločno pove, odide v notranjost svoje knjigarne ter vzame – ta hip – njemu najljubšo knjigo. »Na tole sem resnično ponosen!« se je vendarle nasmehnil. V rokah je držal zakonik srbskega carja Dušana, ki je bil napisan že v 14. stoletju. »V njem je namreč tudi stavek – kdor ne bo delal, bo ob vse!« Najbrž je Cunjaku ta stavek ljub tudi zaradi dejstva, ki ga v zadnjem času nadvse nervira. In sicer »da je v Sloveniji prepolno delomrznežev, ki so lepo ali na zavodu ali pa na socialni podpori in – čeprav si je ne zaslužijo – prejemajo pomoč«.
Vzame, kar je njegovo »Dušan Cunjak je kot klop, ki pije kri, zato je težko z njim,« smo izvedeli od Aneja Sama, samoukega ustvarjalca in avtorja številnih knjig, ki bo kmalu dopolnil 70 let. Govoril je umirjeno: »Veste, Cunjak je svojčas ukradel, kar je že tako njegova praksa, moje in meni izjemno dragocene knjige. In kadar v njegovih antikvariatih najdem tisto, kar je moje, vzamem. Še prej se pri njegovih prodajalkah predstavim, legitimiram, povem, za kaj gre.« Pa še to je dejal: »Vsi na področju knjigotrštva vedo, da ima Cunjak svoj tim, ki krade knjige. Vse to sem popisal tudi v svoji knjigi Kam greš, Evropa, in sicer na straneh od 83 do 86. Tam si lahko vsakdo prebere – črno na belem – o njegovi praksi. Ta knjiga je v prodaji že vrsto let, pa me Cunjak vse odtlej ni poizkušal niti tožiti!« |
In zdi se, da si je stavek iz srednjeveškega zakonika izbral tudi zaradi menda že petih prijav, »ki sem jih vložil zoper Aneja Sama«.
Ideološki spor
Cunjak in Sam se poznata že celo večnost, a sta, čutiti je bilo, kot pes in mačka. Njune poti se kar naprej križajo, pa bi bilo nemara bolje, če se ne bi. »Veš, midva sva kot švabi in partizani, uf, skregana že 15 let!« pojasnjuje Cunjak. »Nekoč sem nekaj izjavil v zvezi z vojno v Bosni, pa je Sam, prej mu je bilo ime Spaso Čanković, skočil kot kakšen vesoljski svetovljan …«
Nakar je njun rekli bi ideološki spor prerasel vse meje. »Nekoč je Sam zapisal, da sem srbski nacionalist, da ne spadam v to družbo, jaz pa sem se potem na njegovo pisanje tako ostro odzval, da je Sam na koncu tožbo tudi dobil …«
Cunjak pravi, da se je šele potem začelo … »Veš, ta boemski človek je potem prihajal v moje trgovinice in mi kradel knjige. Njegov princip je silno iznajdljiv: mirno vstopi v katero izmed mojih številnih knjigarnic, si kot kakšen misijonar vsega dobrega nabere knjig, potem pa moji nevedni prodajalki reče, 'naj to kar Cunjak plača, on mi je tako ali tako dolžan do smrti'! Jaz vse to, kot rečeno, prijavljam policiji, oni popišejo in napravijo zapisnik, tožilstvo pa naposled stvar zavrže, češ da je človek premalo ukradel!« kar ne more razumeti Cunjak.
Zavržena ovadba
Še posebno ga je pogrel zadnji sklep, ki ga je v začetku aprila prejel z okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, to je kazensko ovadbo zoper Aneja Sama (zaradi kaznivega dejanja tatvine) – tudi zavrglo! Zato, kot je jasno zapisano v sklepu, pod katerega se je podpisala višja državna tožilka Nikolaja Hožič, ker je bila podana »nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon«. Ta pa bi v obravnavanem primeru pomenil ali denarno kazen ali pa zapor do enega leta.
Iz obrazložitve v sklepu je obstajal utemeljen sum, »da je Anej Sam 7. marca okoli 17.30 v trgovini Antikvariat Cunjak vzel petnajst različnih knjig o umetnosti v skupni vrednosti približno 150 evrov ter odšel iz trgovine brez plačila …« A je Hožičeva v obrazložitvi, med drugim, še ugotovila in zapisala: »Menim, da je v konkretnem primeru nevarnost ravnanja osumljenca neznatna, saj je teža dejanja majhna, kar izhaja že iz višine in vrste predpisane kazni. Povzročene škodljive posledice so prav tako neznatne, saj vrednost odtujenih artiklov znaša približno 150 evrov.«
Razrvani Dušan Cunjak je tožilkino odločitev takole komentiral: »Naj začnemo potem kar vsi po vrsti krasti?! Priporočam torej, da družno preverimo, ali je stvar, ki si jo tako želimo, a ni naša, vredna približno 150 evrov ali manj, ter jo preprosto sunemo! Saj takšno dejanje tako ali tako ne bo nikoli kaznivo! Zato krivim naše tožilstvo, da ne kaznuje takšnih patronov. Ki nam dajejo najlepši možni zgled, da se kazniva dejanja – v bistvu – splačajo.«
V tistem je Cunjak, tudi v luči svojih zadnjih težav, še enkrat potežkal ter prelistal zakonik carja Dušana, ki je že pred 700 leti očitno bolje vedel, kako se streže tovrstnim stvarem.
