FOTO: Tast bogatega kirurga že 9 mesecev živi v avtu

RADLJE OB DRAVI – »Po pravici vam bom povedal, kaj me je spodbudilo k temu, da javno spregovorim o svoji usodi. To je bil zapis v knjigi Bojana Požarja o biografiji Melanije Knavs, zdaj poročene Trump,« nam je nadvse žalostno zgodbo začel razlagati 66-letni Janez Hajnc iz Spodnje Vižinge pri Radljah ob Dravi. Možakar, ki je na Štajerskem in Koroškem zaslovel kot nadvse izobražen rejec puranov, je priznal: »Rad veliko berem. In med drugim sem v knjigi zasledil, da sva s hčerko Metko omenjena v njej.« Metka je poročena s priznanim hrvaškim lepotnim kirurgom Sinišo Glumičićem, ki naj bi popravil tudi Trumpovo ženo. Pri imenu Metke Glumičić je avtor neavtorizirane biografije med drugim zapisal podrobnost, da je oče Slovenke Metke, ki se je preselila v Zagreb k lepotnemu kirurgu, brezdomec.

»Drži. Sem prvi in edini brezdomec Radelj ob Dravi. In to čeprav sem diplomirani inženir agronomije,« nam je priznal. Janez Hajnc se je po opravljeni diplomi na fakulteti v Mariboru odpravil v službo na gozdno gospodarstvo. Tam je bil pospeševalec prodaje, a je venomer sanjal o čem večjem. Sanjal je o nečem, kar bi lahko ustvaril sam, z rokami. Žena Jelka mu je pomagala, da sta s skupnimi močmi zgradila stanovanjsko hišo in 1800 kvadratnih metrov hlevskih površin. Tam sta redila purane in v vseh teh letih zagnala valilnico in klavnico. »Pohvaliti se moram, saj je imela moja valilnica odlične rezultate. Uspešnost je bila veliko višja kot v drugih valilnicah,« je nadaljeval Janez.

Puranja farma je zacvetela in Janez Hajnc je z izdelki prodrl najprej na koroški trg, nato pa si dobro ime ustvaril tudi v Mariboru. Tja je ob petkih, sobotah in nedeljah zahajal na tržnico in si v vseh teh letih pridobil kar kopico rednih odjemalcev svežega puranjega mesa in drugih izdelkov. »V najboljših časih smo na slovenski trg plasirali tudi do 50 ton mesa na leto,« se je pohvalil Janez Hajnc. A pravljica o kmetu, ki je imel vse od valilnice do vzreje in klavnice, je hitro dobila konec. Zgodba o propadu največje in najuspešnejše puranje farme na Koroškem se je začela februarja 2006. Takrat je veterinarska inšpekcija po odkritju okuženega laboda v Koblerjevem zalivu zaprla vse perutninske farme v širšem krogu od kraja najdbe.

Purani poginili od lakote

Podobno usodo je doživelo veliko rejcev, a redki so potonili tako globoko kot Hajnc. »Ko je junija 2006 prišla uredba o odškodninah po ptičji gripi, sem verjel, da mi bo država pokrila škodo. Zato sem se odpeljal na Slovaško in na kredit kupil 4600 jajc. Purani so se izvalili, in dokler sem imel še denar za krmilo, je bilo še kar. Ker pa odškodnine od države ni bilo, sem bankrotiral. Nisem imel denarja, da bi za živali kupil hrano. Purani so drug za drugim poginili od lakote,« se spominja rejec. Jelka in Janez sta kljub polnemu delavniku na farmi vzgojila tri otroke: Heleno, Metko in Davida. Slednji je edini ostal doma in bil načrtovan kot očetov naslednik. A težave na farmi so prinesle tudi težave v družini, zakonski jarem se je začel krhati.

»Odnos je bil iz dneva v dan slabši,« se prigod v domači hiši, ki jo je od temeljev do strehe zgradil domala sam, spominja Janez Hajnc. Pravi, da mu je žena večkrat grozila, da ga bo vrgla na cesto. Kalvarija je vrh dosegla septembra lani. Zakonca Hajnc sta se, kot je bilo v zadnjih letih že v navadi, znova sprla.

»Priznam. Padale so težke besede. A udaril je nisem. Toda Jelka je poklicala policijo in jim dejala, da sem jo pretepal. A je bilo ravno obratno. Ona je ob vsakem prepiru tepla mene po glavi in govorila, da smo Hajnci pač nori,« se 30. septembra lani, ko je bil zadnjič na svoji domačiji, spominja Janez. Policisti so mu izrekli prepoved približevanja ženi za 48 ur. »Tej prepovedi nisem posvečal pretirane pozornosti. Sedel sem v avto in se odstranil. A iz dveh dni je po odredbi sodišča nastalo šest mesecev in te dni bo natančno eno leto, kar sem brezdomec. Od tega sem več kot 270 dni preživel brez strehe nad glavo. Stanujem in spim kar v avtomobilu,« pravi s solzami v očeh.

Umije se v domu za starejše

Njegov avtomobil dacia je postal njegov dom. In to kar na parkirišču pred trgovino najboljšega soseda. Tri mesece lanske zime je preživel v sobici hostla, kamor so ga namestili po odobreni prošnji na radeljskem centru za socialno delo. Marca se je vrnil na parkirišče, kjer je brez vsega. »Več sem lačen kot sit. V bližnjem domu za ostarele so mi na srečo dovolili, da vsako jutro opravim osebno higieno. Obstajajo ljudje, ki razumejo mojo stisko. In tako lahko v lokalu, nedaleč od mesta, kjer 'stanujem', pojem en obrok na dan. In to brezplačno,« še pove Hajnc. Četudi je lani izpolnil pogoje za starostno upokojitev, je na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje doživel presenečenje: »Ob izračunu pokojnine so mi dejali, da mi pripada le dobrih 240 evrov na mesec, saj mi žena kot kmetu že leta in leta ni plačevala prispevkov. Sebi je, meni ni. To je bila njena naloga, saj sva imela povsem ločene obveznosti na farmi.«

Za življenje Janezu Hajncu vsak mesec ostane dobrih 80 evrov, saj mora poravnati še obrok lizinga za svojo »potujočo hišo« z napisom dacia. A možakar, ki si je vse ustvaril s trdim delom, ima že načrte za prihodnost. Decembra lani se je po hitrem postopku ločil, za sredino novembra načrtuje, da bo spet imel streho nad glavo. Takrat po njegovih besedah preteče najdaljši zakonski rok za izrek prepovedi približevanja, zaradi česar se bo lahko vrnil domov. A ne v skupno hišo, ampak načrtuje, da si bo sobico ob klavnici preuredil v bivalni prostor. Tam ima sanitarije in tuše. In njegova največja želja? »Da spet spravim na noge proizvodnjo puranov. Se vrnem s puranjim mesom na mariborsko tržnico.«