FOTO: Tartinijeva hiša prvič na ogled

Tudi manj podkovani poznavalci klasične glasbe poznajo Tartinijevo sonato Vragov trilček. Najslavnejši Pirančan, violinski virtuoz, skladatelj, glasbeni teoretik in glasbeni pedagog svetovnega slovesa Giuseppe Tartini naj bi jo napisal leta 1713. Legenda pravi, da se mu je v morečih sanjah prikazal sam vrag, ki se mu je ponudil, da bi bil njegov služabnik, pripravljen izpolniti vsako njegovo željo. Tartini naj bi ga prosil, naj prav vražje zaigra na violino. Pod vtisom nočnega razodetja naj bi Tartini pozneje to, kar mu je zaigral vrag, zapisal ter zaigral, a se mu je zdelo veliko slabše od tistega, kar mu je zaigral vrag. Zato naj bi se v trenutku hude jeze celo znesel nad svojo violino.

O teh sanjah je Giuseppe Tartini leta 1865 v Padovi pripovedoval astronomu de Lalandu. Ta jih je zapisal in objavil, seveda pa tudi o tem govori razstava z naslovom Tartini 1692–1770, ki je do konca avgusta na ogled v Tartinijevi rojstni hiši v Piranu. Kot je povedala njena avtorica, Duška Žitko, muzejska svetnica in skrbnica Tartinijeve zapuščine, gre po vsebini in obsegu za največjo razstavo o violinskem virtuozu doslej.

Izvirne Tartinijeve rokopise in njegova pisna dela je za razstavo posodil Pokrajinski arhiv Koper, Enota v Piranu, podjetje INTRI pa je prispevalo 3D-posnetke Tartinijeve violine, njegove posmrtne maske in avdiovodnik po razstavi v slovenskem, italijanskem, hrvaškem in angleškem jeziku.

Razstavo je Pomorski muzej Sergej Mašera Piran pripravil v sodelovanju s številnimi kulturnimi ustanovami, s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Občine Piran, Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran in s pomočjo sodelavcev, podpornikov, sponzorjev in donatorjev. Postavljena je kar v sedmih originalno poslikanih historičnih prostorih v treh nadstropjih Tartinijeve rojstne hiše, ki so pričevalci piranske meščanske bivalne kulture in so prvič na ogled javnosti. Razstava tako ponuja možnost, da si ob seznanitvi z veličino Giuseppeja Tartinija ogledate tudi njegovo rojstno hišo.

Iz Pirana v Padovo

Giuseppe Tartini je bil krščen 8. aprila 1692 v piranski krstilnici sv. Janeza Krstnika. Njegov oče Giovanni Antonio Tartini je iz Firenc prišel okrog leta 1678 in se je 1685. poročil s Pirančanko Catterino Zangrando di Pietro. Kot solni pisar je bil pomemben in ugleden javni beneški uslužbenec. Družina s šestimi otroki in visokim socialnim položajem si je okrog leta 1700 privoščila svojo vilo v Strunjanu, kjer so imeli veliko posest.

Giuseppe je v Piranu preživel mladost in se že zgodaj odločil za igranje na violino. Med letoma 1698 in 1703 se je najbrž šolal v piranskem minoritskem samostanu, nato pa v šoli za plemiče Collegio dei Nobili v Kopru, kjer je med letoma 1704–1707 pridobival znanje matematike, filozofije, retorike in poleg igranja violine borilnih veščin ter sabljanja. Leta 1708 je vpisal študij na univerzi v Padovi in februarja 1709 dobil dovoljenje za nošenje duhovniškega oblačila talarja. V tem času naj bi po osem ur na dan vadil violino. V Padovi se je zaljubil v Elisabetto Premazore, ki jo je najbrž učil violino. Komaj 18-leten se je poročil s tem dekletom nižjega stanu, s tem pa drzno prekoračil tedaj veljavne norme. Okoliščine za mlada zakonca niso bile lahke, saj sta s skromnimi prihodki, verjetno prisluženimi prav s poučevanjem violine in borilnih veščin, težko shajala.

Takrat je Giuseppe spoznal, da bo njegov edini in pravi poklic glasba. Odšel je v samostan sv. Frančiška v Assisi, kjer je bilo središče umetnosti in izobraževanja. Noč in dan se je predajal le glasbi in igranju violine in se glasbeno izpopolnjeval.

Leta 1715 se je vrnil v Padovo, a je nato odšel v Ancono in se posvetil izboljševanju svoje violinske tehnike. Med drugim je eksperimentiral in s podaljševanjem razvijal violinski lok. Konec leta 1719 je v Benetkah mlade učence iz beneških plein učitelj violine vrnil v Padovo ter prevzel mesto prvega violinista orkestra padovanske bazilike sv. Antona. V njej je kot najboljši italijanski violinist navduševal občinstvo, koncertiral je tudi po drugih mestih Italije.

Leta 1723 so ga povabili v družbi najboljših evropskih glasbenikov v Prago, kjer je v orkestru ljubitelja umetnosti in vplivnega člana habsburškega dvora grofa Kinskega z najboljšimi evropskimi glasbeniki razveseljeval plemstvo. Nova srečanja s slovansko baročno glasbo, ki je bila precej drugačna od italijanske, so ga navdihovala in spodbudila, da se je izpopolnjeval v tehniki igranja, komponiranju in pridobival nova znanja.

Ko se je vrnil v Padovo, je ob službi v baziliki sv. Antona odprl lastno violinsko šolo. K njemu so prihajali učenci iz različnih evropskih držav. Med njimi je bila talentirana violinistka, skladateljica in pevka Maddalena Laura Lombardini. Med njegovimi najbolj znanimi deli je tudi leta 1760 njej napisano pismo, ki je edinstven primer dopisnega poučevanja violine v tistem času. V njem so prijetno in preprosto zapisani najpomembnejši nasveti za violiniste, ki jih virtuozi z največjim spoštovanjem upoštevajo še danes.

Leta 1740 je zaradi paralize desne roke prenehal koncertirati zunaj Padove, po letu 1750 pa se je moral odpovedati nastopanju še v mestu. Zaradi gangrene na nogi je umrl 26. februarja 1770. Z ženo sta pokopana v cerkvi sv. Katarine v Padovi, nasproti hiše, kjer sta stanovala.