FOTO: Štorkljama premaknili gnezdo na varno

RIBNICA – V deželi suhe robe in lončarstva imajo po novem tudi štorklje. Par belih je pred tremi leti zgradil gnezdo v obrtni coni Ugar, tako da poznavalci pričakujejo, da se bosta v gnezdo vrnili tudi letos. Da pa bosta na varnem, so gasilci Prostovoljnega društva Ribnica gnezdo preselili in ga postavili na drog s podstavkom. »Podobne akcije na Zavodu RS za varstvo narave redno izvajamo, še posebno na območjih, kjer je štorkelj več, torej v severovzhodni Sloveniji. V zadnjih letih pa je več akcij tudi na Gorenjskem in Dolenjskem,« pravi koordinatorica Mateja Nose Marolt z zavoda za varstvo narave. Ribniški gasilci so v dveh urah pazljivo prestavili gnezdo, ki se zna z leti zelo povečati, saj jih štorklje uporabljajo za številne generacije mladičev. Nekatera merijo v premer tudi prek dva metra, v globino pa tudi pol metra in več. »Tehtajo lahko tudi 500 kilogramov,« pravi Mateja Nose Marolt.

V gnezdu tudi jajce

Ribniško gnezdo ni najbolj južno v Sloveniji. Kakšnih deset kilometrov naprej proti meji s Hrvaško, v Stari Cerkvi, že vrsto let gnezdijo na dimniku osnovne šole. »Še južneje pa so v Beli krajini,« pravi dr. Damijan Denac, direktor Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ki je budno spremljal selitev gnezda in bil na koncu zadovoljen s praktičnimi ribniškimi gasilci.

Ti so v njem našli jajce. Kar ni nič presenetljivega, pravi Denac: »Štorklje spolno dozorijo pri štirih letih in po navadi ta čas ostanejo v Afriki. Nekatere pa se že pred spolno zrelostjo preselijo na območje gnezdenja, kjer najdejo partnerja in se parijo, vendar jajca niso oplojena. To se je verjetno zgodilo tudi temu paru.«

To, da je vedno več štorkelj zunaj njihovega tradicionalnega območja, severovzhoda Slovenije, za poznavalce ni presenečenje. Pravzaprav se njihovo število v Prekmurju zmanjšuje, pravi Damijan Denac: »Glavni razlog je sprememba krajine oziroma njihovega življenjskega prostora. V Prekmurju ni več veliko travnikov, kjer bi lovile, ampak je vedno več intenzivnega kmetijstva.«

Podobno je tudi v srednje- in zahodnoevropskih državah, kjer je štorkelj manj zaradi izgube primernega življenjskega prostora, ogrožajo pa jih pomanjkanje hrane, uničevanje travnikov, suša in trki z električnimi žicami.

Po štiri kilograme miši na dan

V nasprotju s Prekmurjem se njihovo število drugje po državi povečuje. Ornitologi zaznavajo širitev gnezditvenega območja bele štorklje s severovzhoda proti zahodu. Lani je pri nas gnezdilo 266 parov, kar je največ doslej. »Leta 1999 smo jih našteli 200,« razloži Damijan Denac. Bela štorklja se je vrnila na Savsko in Krško ravan, Ljubljansko barje, v Grosuplje ter na notranjska kraška polja. V zadnjem desetletju se pojavlja tudi tam, kjer je prej ni bilo, na primer v Škofji Loki, na Brniku, Planinskem polju, v Pivki, na Nanoščici in Razdrtem.

Najbolj zahodno gnezdo je na Razdrtem, vendar tam zadnje leto ni bilo potomcev. »Na robnih območjih so po navadi mladi pari, ki iščejo nov prostor za gnezdenje,« razloži Denac. Mateja Nose Marolt pa opozarja: »Kljub povečanju populacije je bela štorklja ranljiva vrsta, saj je njen prehranjevalni habitat močno ogrožen.«

Prehranjujejo se z dvoživkami, žuželkami, malimi sesalci, plazilci in deževniki. »Najpomembnejša hrana so miši,« razloži Damijan Denac in nadaljuje: »V času, ko hranijo mladiče, zna štorklja ujeti tudi do štiri kilograme miši na dan.« Išče na travnikih, pašnikih in poljih.

V Slovenijo se vračajo konec marca in v začetku aprila. »Najprej priletijo samci in poskušajo zasesti stara gnezda, nekaj dni za njimi priletijo še samice,« pravi Mateja Nose Marolt o markantnih živalih, ki tehtajo od 2,6 do 4,5 kilograma in so dolge od 100 do 125 centimetrov. Ribniško gnezdo je pripravljeno na par, ki bi lahko letos – četrto leto zapored – imel mladiče. Gasilci so gnezdo iz vej, blata in gnoja, tako da v njem raste tudi regrat, uspešno prestavili na drog, ki stoji slabih sto metrov od prvotnega kraja. Tam se bodo morda dober mesec po začetku valjenja, to je v začetku maja, izvalile male štorklje …