LENART – Leopold Matjašič, večina ga kliče kar Polda, rojen konec julija 1934, stanuje na obrobju Lenarta v Slovenskih goricah. Več kot zanimiv človek je, saj je delal in doživel marsikaj. Pravi, da živi zelo zdravo, veliko telovadi, se umiva v mrzli vodi in veliko dela okoli hiše. Zato se tudi pri 83 počuti kot kakšen abrahamovec.
Že od nekdaj je vajen vsakršnega dela, ne nazadnje je že kot 15-letnik prevzel kmetijo. Polda izvira iz bogate in znane slovenskogoriške družine, saj je imel njegov oče v Lenartu edino slovensko gostilno v tistih časih, preostale so bile nemško usmerjene. Njegov oče je umrl že leta 1962, pri Poldovih 28 letih, njegova mati je preminila pred natanko dvema desetletjema. Najbolj ga je prizadela letošnja izguba, ko mu je 17. januarja umrla žena Danica.
Plačeval za sosedove fekalije
Nadvse družabnega in zgovornega Poldija zadnje čase nekaj hudo razjeda. »Nikoli mi ni bilo dolgočas, saj sem se vedno in povsod dobro znašel. Ker je oče veliko pil, sem moral že od malega veliko delati, a to mi je še kako koristilo,« pravi mož, ki je bil v življenju kmet, učitelj matematike, orodni telovadec, hlapec, gospodinjec, gostilniški pomočnik, rejec piščancev, pa spet učitelj, zaposlen tako na banki kot na pošti in naposled na zavarovalnici, leta 1994 se je slednjič upokojil. Njegove težave so se začele že veliko prej, leta 1983. Vse odtlej ga namreč moti »sosedov drek v moji greznici, za kar plačujem že desetletja«!
Zaradi česar nas je tudi poklical. Takole gre: leta 1983 je enako kot njegov sosed gradil hišo. »Jaz sem delal počasi, saj sem bil veliko v službi, sosed pa je to izkoristil in nekega dne meni nič, tebi nič napeljal svoje fekalije lepo v mojo greznico, potem pa to zasipal, in ker je bilo gradbišče, se zadeve seveda ni dalo takoj odkriti. Meni pa je to neki dan vendarle uspelo,« je pojasnjeval, »a kaj, ko sem iz ljubezni do moje Danice, ki me je rotila, naj se ne prerekam in še manj pretepam s sosedi, vse pustil pri miru.« In še to: »Ker se je bala, da nam sosedje ne bi kaj naredili, sem ji obljubil, da ne bom prav ničesar storil, razen,« je dvignil prst, »če jo preživim!«
Dva dneva je kopal
Po ženini smrti si je zdaj izpolnil obljubo, za katero je vedel samo on. In odločno sklenil: »Vse, kar se je kuhalo in vrelo vsa ta leta, bom pospravil, uredil in spravil v red!« Res je sicer, da je takrat še sosedova žena predlagala, da bodo oni poravnali vsako drugo položnico, pa od tega ni bilo nič. »To je bil namreč prehud poseg v tujo lastnino, zaradi česar je postala moja parcela močno razvrednotena. Veste, jaz sem bil ves ta čas vedno korekten, zdaj sem se odločil zadevo dokončno urediti,« je požugal Matjašič.
Da bi dokazal svoje, je izkopal jarek in našel vse cevi, ki so speljane iz sosednje hiše v njegovo greznico. Polna dva dneva je kopal, in ko je naposled prišel do dokaza, je šel do sosede, ta pa ga je nadrla. »Ker ni šlo drugače, sem šel lepo na policijo in povedal, da zahtevam, naj mi soseda zadevo na mojem zemljišču nemudoma uredi, kar se je ne nazadnje tudi zgodilo, saj se je očitno prestrašila, da je ne bi tožil. Drži sicer, da je njen bivši poglavitni krivec, toda ona je zadevo podedovala,« je razlagal Matjašič, ki ga za nameček moti tudi sosedova živa meja, ta je bila lani sicer nekoliko obrezana in ne dela več toliko sence, toda našega sogovornika še kako moti, da se je drevje razraslo in je »približno pol metra na moji parceli. Ne vem, zakaj so posekali jablane, ki so nekoč stale med parcelama, in zakaj je posadila ciprese, ki so medtem naredile že pravi berlinski zid, meni pa večno senco!«
Priznala krivdo
Obiskali smo tudi sosedo Vido, ki se je vmes ločila, zdaj pa ji je življenje še dodatno zagrenila huda bolezen hčere, s katero je po telefonu govorila ravno ob našem obisku. Kljub hudi stiski, ki jo je v zadnjih letih doletela, je Matjašičeva soseda, ki sprva ni hotela prav ničesar komentirati, le povedala, da si mora zaklepati hišo, saj jo je strah soseda. Sama je bolj kot ne priznala krivdo.
»Takoj, ko sem pred dnevi izvedela, kaj se dogaja, in da sosed koplje po našem dvorišču, češ da želi nekaj dokazati, sem najela podjetnika, ki je zadevo uredil, in zdaj iz naše hiše teče vse v mestno kanalizacijo in nič več v sosedovo greznico. Tudi zadnje praznjenje njegove greznice, za katero je prejel položnico za dobrih 100 evrov, bom poravnala, a ne zdaj, temveč pozneje. Trenutno namreč nimam nobenih sredstev na svojem računu, imam bistveno nižjo pokojnino kot moj sosed. Če bo plačal sam, naj mi dostavi svoj osebni račun in bom zadevo poravnala na njegov račun,« nam je s solznimi očmi razlagala Vida. Povedala je tudi, da nikakor ne more razumeti Leopolda, ki da vedno znova »z nečim izsiljuje«, da bo enkrat že uredila živo mejo med parcelama, a šele tedaj, ko bo izvedela, kaj bi sosed rad.