Nabito polno poletno gledališče na Studencu pri Domžalah je pred dnevi samo še stopnjevalo že tako visoko temperaturo pred premiero domače gledališke predstave. Letos je avtor priredbe in režiser Lojze Stražar za osrednjo predstavo 17. kulturnega poletnega festivala izbral delo Frana Saleškega Finžgarja Divji lovec.
»Divji lovec iz leta 1902 velja za prvo Finžgarjevo ljudsko dramo, četudi je že desetletje prej napisal mladinsko vzgojno enodejanko,« je o predstavi povedal pisatelj Tone Partljič. »Divjemu lovcu, ki je danes videti seveda tudi malo naiven, je sledila še deseterica dram. Za Divjega lovca velja, da je nastal kot polemičen 'narodni igrokaz s petjem', kot odgovor na Govekarjeve dramatizacije Martina Krpana, Rokovnjače in druge, ki jih je napadel tudi Ivan Cankar. Čeprav je dogajanje postavljeno v leto 1848, v njem ni sledi evropskega revolucionarnega vrenja ali pomladi narodov, tako da je videti letnica bolj ali manj naključna.«
Pred začetkom predstave je tisočglavemu občinstvu spregovoril prof. dr. Janez Bogataj: »Morda je nekoliko nenavadno, da nekdo govori na začetku gledališke predstave. Zakaj me je Lojze Stražar, avtor priredbe in režiser predstave, povabil, da spregovorim? Zato, ker sem 15 let preživel s pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem. Bil je namreč materin stric. Želel bi ga osvetliti iz nekaterih zornih kotov. Zame je bil, poleg mojih staršev seveda, pomemben vzgojitelj na številnih področjih. Njegova knjižnica je bila pogosto moje otroško igrišče, ki je pomembno vplivalo na izbor mojega študija etnologije. Pomembni so bili tudi njegovi napotki, katero knjigo naj vzamem v roke. Drugo tako področje so bile domače naloge, predvsem iz slovenskega jezika. Popravljal mi je slovnico, popravljal mi je proste spise. Zame je bilo pomembno tudi dejstvo, da sem tam srečal pomembne osebnosti, kot sta bila France Bevk in Božidar Jakac, Plečniku pa sem vsak teden nosil pošto.«
Lojze Stražar je letos spet želel seči po slovenskem delu, kakršna so na odru poletnega gledališča na Studencu že uprizarjali: »Gledališko delo Frana Saleškega Finžgarja Divji lovec je nastalo pred natanko 115 leti. Z gotovostjo lahko trdimo, da je avtor želel s to predstavo ohraniti podobo kmečkega življenja z vrednotami, običaji in klenostmi slovenskih ljudi. Finžgar je v predstavi upodobil svet iz svoje mladosti, takega, kot ga je poznal. Poleg njegovega najbolj znanega dela Pod svobodnim soncem je bila med mnogimi drugimi dramatizirana povest Divji lovec. To je znano in hvaležno gradivo za mnoga ljubiteljska gledališča in večkrat izvedeno v ljubljanski Drami. Letos mineva ravno 55 let od smrti pisatelja, duhovnika in avtorja številnih romanov, povesti, črtic in pesmi kot tudi gledaliških besedil, zato ni naključje, da smo se prav letos v našem gledališču odločili, da ponovno izvedemo to delo. S predstavo želimo vzbuditi spomin na pisatelja, ki mu je bilo mar za slovenskega človeka, slovensko ljudsko pesem in slovensko besedo, ki jo je visoko cenil in spoštoval.«
»Finžgarjeve drame, ki so bile nekoč nadvse priljubljene, so bile po krivici povsem odrinjene. Moramo vedeti zanje. Odpirajo nenavadne in originalne dramaturške prijeme, četudi so preproste. Predvsem ni srečnega konca, ki je sicer značilen za ljudske igre. Priča smo nesrečni smrti ljubimcev Janeza in Majde, kot da gledamo Romea in Julijo,« pravi Partljič. »Po svoje bo ta slovenska ljudska igra o druščini slovenske verzije Robina Hooda in gošarjev v gorenjskih gozdovih ter skalah in med gamsi preizkušnja tudi za slovensko občinstvo, ki rado gleda mehiške in brazilske nadaljevanke, doma pa jih ima pred nosom. Igralski družini čestitke za junaško odločitev in preizkušnjo.«
Predstava Divji lovec v poletnem gledališču na Studencu, ki bo doživela ponovitve še v juliju in v prvi polovici avgusta (osem predstav), je izvedena z veliko ljudskega petja in glasbe, v njej pa sodeluje več kot sedemdeset igralcev, glasbenikov in pevcev. V zadnjih mesecih so vsi, z Lojzetom Stražarjem na čelu, pošteno garali za čudovito uprizoritev Divjega lovca. Finžgar bi jim bil iskreno hvaležen.