Emonci so se zavrteli v petdeseto, bi rekli. Ljubljanska Folklorna skupina Emona, ki ta trenutek združuje 100 aktivnih članov, plesalcev in pevcev vseh starosti, vseh stanov in vseh poklicev.
"Ja, pri nas poklic in starost nista pomembna," mi je povedala 57-letna fizioterapevtka Majda, ki si je v garderobi zavezovala plesne čeveljce. Nato si je oblekla bordo rdečo meščansko obleko, njena kolegica Barbara pa temno zeleno tržaško obleko in si zavezala pečo.
Folklorna skupina Emona je bila ustanovljena leta 1967, njen ustanovitelj in dolgoletni vodja je bil inženir, muzikolog in pedagog dr. Bruno Ravnikar. V nekaj letih so postali ena najboljših folklornih skupin v Sloveniji in v najboljših časih so imeli kar 60 nastopov na leto.
Zdi se, da do danes zagnanost in ljubezen do ljudskih napevov in plesa nista upadli. Nasprotno, po besedah predsednice skupine petdesetletne Elizabete Tome tudi v teh drugačnih časih, ko se je tempo življenja precej spremenil, naštejejo na leto po 40 nastopov.
Z nastopom v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v soboto zvečer so končali leto: "Nastopili so vsi, tako bivši, sedanji kot tudi najmlajši, bodoči člani folklorne skupine, saj je to naše praznično leto."
Folklorna skupina šteje 100 aktivnih članov. V njej delujejo mlajša otroška skupina, starejša otroška, redna in veteranska. Plesalce spremljata narodni in tamburaški orkester in seveda oktet Deseti brat, katerega člani so vsi bivši folkloristi. Umetniški vodja skupine je Bojan Rok.
"Poustvarjamo plese celotne Slovenije, vključno s tržaškimi in rezijanskimi. Svojčas je naša folklorna skupina plesala do 35 odstotkov recimo temu tujih plesov z območja nekdanje Jugoslavije," nam je pripovedovala Tometova.
Nekaj plesov jugoslovanskih narodov so prikazali tudi na sobotnem večeru: plese iz Banata, Makedonije in Medžimurja.
"Za kakršno koli resno delo so potrebne vaje vsaj dvakrat na teden, pred nastopi pa še več," je poudarila Tometova in dodala, da ima skupina dovolj plesalcev in glasbenikov: "Bi si pa želeli več mladih plesalcev od 20 do 25 let, ki jih je zelo težko pridobiti."
Na vprašanje, zakaj je tako, je odgovorila: "Po mojem mnenju zato, ker nimamo narodne zavesti, kot jo imajo drugi narodi. Smo edina država daleč naokoli, ki nimamo državne folklorne skupine. To je potem druga osnova in lahko drugače poustvarjaš."
Medtem ko imajo folklorne skupine France Marolt in Tine Rožanc redne sponzorje, se Folklorna skupina Emona živi praktično sama. "Na leto od Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti dobimo 3000 evrov, nekaj dobimo s plačanimi nastopi. V glavnem pa delamo in se trudimo sami."
Kljub skromnemu proračunu so v desetletjih delovanja veliko potovali in nastopali po tujini. Naše plese so prikazali na Cipru, v Ukrajini, Gruziji, v ZDA, v Mehiki in Argentini, v Afriki, na Kitajskem, Japonskem in v Severni Koreji.
Plesalci in glasbeniki se prav dobro poznajo in prijateljujejo, imajo primere, ko z njimi nastopajo cele družine. Nataša se je priključila pred sedmimi leti: "Zadnja iz družine, prej so plesali že mož, obe hčeri in sin".
V zaodrju smo srečali Heleno, mladenko, ki nam je naproti prikorakala s kontrabasom. Povedala nam je, da je prej šest let igrala čelo, zdaj je preklopila na kontrabas. Skupaj z Doro na harmoniki in Patricijo na klarinetu so bile videti kot prave ljudske godke.
Iz ene od garderob so odmevali moški glasovi. Zdravko, Franko, Jure in Metod, štirje člani okteta Deseti brat, so vadili. S skupino tesno sodelujejo, saj so vsi bivši folkloristi, po potrebi nastopajo kot kvartet.
Sobotni nastop je trajal skoraj dve uri ob polni dvorani, praznovanje pa seveda pozno v noč. Saj so folkloristi ljudje, ki se veliko smejijo.
