FOTO: Slovenci lovili tune na poseben način

Na muzejski razstavi in v omejenih prostorskih razmerah ni mogoče predstaviti vsega, kar bi si želeli in kar bi morali povedati o slovenskem in svetovnem morju,« pravijo v muzeju. »Zato smo pripravili publikacijo Naše malo veliko morje, delo priznanih slovenskih strokovnjakov z različnih področij.«

»Morje je del velikega svetovnega morja, s katerim smo ljudje neločljivo povezani,« pravi dr. Staša Tome, vodja projekta, tudi avtorica scenarija in besedila. »V njem je nastalo življenje, ki se je v milijonih let razbohotilo v neverjetni raznolikosti. S svojimi zakladi nas hrani, daje nam surovine in pomembno vpliva na podnebje. Morja široka cesta nas povezuje s svetom. Vse premalo pa se zavedamo, da je tudi veliko morje ranljivo in premajhno, da bi brez posledic preneslo človekov pohlep.«

Tudi okostje brazdastega kita

Na ogled so zanimivi prebivalci slovenskega morja, od takšnih, ki jih poznamo s krožnikov, do manj znanih, ki jih večinoma lahko občudujemo le na fotografijah. »Nekateri so prikazani v poučnem prehranjevalnem spletu, kjer velika riba majhno žre,« dodaja Tometova. »S trebuhom za kruhom v naše morje občasno priplavajo tudi nenavadni gostje, kot je bila na primer Leonora, brazdasti kit, katerega okostje se boči pod stropom dvorane, ali morski mesec, sicer najtežja riba na svetu, za katero le redki vedo, da spada med ribe napihovalke in da je njeno meso strupeno. Kot je strupeno meso štirizobke, iz katere kljub temu na Japonskem pripravljajo jed fugu. Žalostna usoda je doletela mladiča morskega psa orjaka, ki se je 25. decembra 2014 zapletel v stoječo mrežo v morju pred hotelom Bernardin v Portorožu in poginil. Večina odraslih osebkov te vrste meri od šest do osem metrov, nekateri pa dosežejo več kot 12 metrov. Podobna usoda je doletela atlantskega skušolovca, morskega psa, ki je v Jadranu zelo redek in spada med vrste tik pred izginotjem. Strokovnjaki menijo, da se je približno leto star mladič verjetno skotil v Jadranu ali pa je k nam priplaval iz Sredozemskega morja. Tudi on se je ujel v ribiško mrežo v morju pred Piranom in poginil.«

Manj znano je tudi, da sta nekdaj v Jadranskem morju živeli dve vrsti jesetrov: jadranski jeseter in beluga. Prvi tu le še životari, saj se v naravi skoraj ne razmnožuje več. Drugi je v Jadranu verjetno izumrl. Danes so jesetri ena od najbolj ogroženih živalskih skupin. Razstavljena primerka je Prirodoslovni muzej Slovenije pridobil v ribogojnici.

Kot pravi dr. Staša Tome, so prebivalci morskega dna slovenskega morja predstavljeni s številnimi primerki, nekateri pa na fotografijah: »Marsikaj, kar lahko najdemo na morski obali, lahko otroci (in odrasli) tudi primejo in si pobližje ogledajo. Predstavljeno je tudi morje kot največji ekosistem na zemlji. V kratkem, a zanimivem filmu lahko spoznamo nastanek in razvoj oceanov ter življenja, ki je nastalo v njih. O tem pričajo številni fosilni ostanki, kar 95 odstotkov jih pripada morskim organizmom. Mnogi so bili najdeni v Tunjicah pri Kamniku.«

Ribolov je zamrl

Morje je tudi vir dobrin za človeka. »Ribe in drugi morski organizmi so pomemben vir beljakovin, vitaminov in mineralov za ljudi,« ugotavlja dr. Tometova. »Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano (FAO) so glavni vir beljakovin za šestino svetovnega prebivalstva, večinoma v državah v razvoju. Tudi v razvitem svetu se vedno bolj zavedajo njihovega pomena v zdravi prehrani. Potrebe po ribah in drugih morskih plodovih hitro naraščajo. Leta 1950 so ribiči nalovili 18 milijonov ton rib na leto, dve desetletji pozneje pa trikrat več. Potem so nastopile težave. Zaradi intenzivnega lova se ribje populacije niso mogle naravno obnavljati. Ulov večine ekonomsko zanimivih vrst se je močno zmanjšal, nekatere vrste so dosegle rob izumrtja. Zato je nujna čimprejšnja vzpostavitev trajnostnega ribolova in vzreje morskih organizmov v morju.«

Ribolov je bil tudi za Slovence, ki so živeli v vaseh od Trsta do izliva reke Soče, stoletja donosna panoga. Razvili so edinstven način lova na tune, zato ga upravičeno lahko imenujemo tunolov po slovensko. Na prelomu 19. stoletja je bilo na tem območju 450 registriranih in okoli 90 neregistriranih ribiških ladij. Sredi 20. stoletja je ribolov zaradi političnih sprememb in pritiskov na tem območju popolnoma zamrl. Danes ta zanimivi del zgodovine s številnimi predmeti, fotografijami in dokumenti predstavlja Ribiški muzej Tržaškega primorja v Križu pri Trstu.

Razstava je prostorsko zasnovana v dveh delih. Med drugim so pripravili tri interaktivne projekcije v skupni velikosti 3 krat 14 metrov. Vsaka projekcija ima senzorje giba, ki posnamejo obiskovalca tako, da lahko z gibanjem svojega telesa vpliva na projekcijo. Tako se obiskovalec lahko potopi v globine morja in opazuje, kako se s pojemanjem svetlobe spreminja biotska raznolikost, ali raziskuje, kako se na območju plimovanja na spremembe razmer prilagajajo morski organizmi, preizkusi pa se lahko tudi v vlogi rešitelja morja.