ADLEŠIČI – Ko izgubiš, kar imaš, tega vrednost spoznaš, pravi star slovenski pregovor. Ena od pomembnih spretnosti, ki smo jih skoraj pozabili, je bilo tudi gojenje konoplje ter njena obdelava in uporaba za spletanje vrvi in štrikov. V Adlešičih to še znajo.
Kako pomembna je bila konoplja včasih na kmetih, govori skoraj pozabljen rek: »Mulc raste, kot bi konopljo v govno posadil!« Hitro rastoča konoplja je dajala občutek napredka, dogajanja, mi je nekoč povedal stari oče, ki se je prav dobro spomnil, kako so napenjali sveže spletene vrvi, da so se lepo ulegle in postale uporabne.
»Na tak način so še pred 50 leti v Adlešičih in okolici oskrbeli vse kmetije z vrvmi,« pove Tončka Jankovič iz Krajinskega parka Kolpa. Tam so namreč zmogli toliko moči, da so že leta 2013 posneli kratki dokumentarni film Konoplja od semena do štrika.
»Konopljo so kot edini posevek zasejali, če so jo nameravali uporabiti za tekstil: obleko, vrečevino in podobno,« pove Jankovičeva, ki tudi sama izdeluje oblačila po tradicionalnih receptih iz volne, lanu, konoplje. A zanimivo, če so jo želeli uporabiti za spletanje vrvi, so jo sejali med koruzo: »Podobno kot sirek, iz katerega so delali metle.« Kot čisti posevek je bila sejana gosto in je dosegla višino največ do 1,5 metra, kot dosevek koruzi pa tudi več metrov. »Od dva- do trimetrska stebla niso bila nobena velika posebnost, saj veste, raste kot konoplja,« pravi Jankovičeva.
Gojenje konoplje O gojenju industrijske konoplje za prehrano je v novem pravilniku določeno: »Konoplja se lahko goji za namen pridelave semena za nadaljnje razmnoževanje, za proizvodnjo hrane in pijač, za pridobivanje substanc za kozmetične namene, za pridelavo vlaken, za krmo živali in za druge industrijske namene.« |
Olupljena skorja v debelejšo nit
Požeta in posušena konoplja se je nato olupila: »To naj bi po tradiciji delale ženske – uporabna so vlakna skorje, steblo pa ne,« pove Jankovičeva. Olupljena skorja se je ob vlaženju nato spletala v debelejšo nit na preprostem vretenu, kar pa je bilo značilno moško delo. To so sicer delali pozimi, na pusta, saj je bilo med drugim tudi precej družabna zadeva.
»Na pusta se je zbrala na enem kraju vsa vas in s skupnim orodjem spletala iz tankih vrvi debelejše vrvi – štrike.«
Kot so povedali starejši Adlešičani, je vsak gospodar prinesel svoje spredene konopljine niti in pomagal pri skupnem delu za vsako hišo posebej. Tudi prostor je bil določen, saj so niti raztegnili med dvema orodjema na najbolj ravnem delu vasi. Kolikor je bil velik prostor, toliko je bil običajno dolg štrik.
Glavno orodje je bilo fiksirano, pomožno pa na saneh in obteženo. »Na saneh so sedeli otroci, glavni mojster pa je na vsakem metru odrejal obtežitev. Mojster, ki je skrbel za pravilni preplet vrvi v štrik, je dajal ukaze in imel več pomočnic, ki so varovale niti pred zapletanjem, pomočnika pa sta svoje pripomočke kar se da hitro sukala v nasprotnih smereh,« nam je Tončka na kratko opisala postopek napenjanja štrikov. Postopek so ponavljali glede na debelino vrvi. »A vedno je bilo treba imeti tri niti.«
V Sloveniji že 400 hektarjev konoplje
Na kmetiji so štrike potrebovali za povezovanje voza z žrdjo, običajno za prevoz sena, slame ali listja za steljo. Če je kmet hotel prebranati polje, je moral imeti za brano privezan močan štrik za upravljanje. Tesarji, krovci ne bi mogli sestaviti kozolca brez dobrega štrika na škripčevju, tudi ne zamenjati ostrešja na hiši.
Ko so poskusili splesti štrik na kmetiji Raztresen v Rimu pri Adlešičih, so vprašali občane: »A največ nam je povedal Ivan Veselič, po domače Hotujčev Vanček iz Vrhovcev, ki je vir znanja o številnih skoraj pozabljenih ročnih spretnostih,« še pove Jankovičeva.
Lani so na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prejeli 428 prošenj za gojenje konoplje, letos do poletja že 550. Skupno je s konopljo v Sloveniji zasajenih več kot 350 hektarjev polj, kar še ne pomeni industrijske proizvodnje, ker v Sloveniji ni industrije za predelavo konoplje, vendar je sajenja konoplje vseeno vse več.
