KRANJ – Pred kratkim se je iz Afrike vrnila prva slovenska zdravniška odprava, ki je pod okriljem mednarodnega združenja Hernia International v Gambiji opravila 63 operacij kile. Zakaj so se naši zdravniki na drug konec sveta odpravili ravno zaradi operacij kile? »Javnosti je manj znano, da je to najpogostejša operacija v splošni kirurgiji pri nas. V nekaterih državah Afrike in tudi v Aziji je precej takšnih primerov, saj prirojenih kil nihče ne operira. Poleg tega se na takšnih odpravah na operacije kil osredotočamo tudi zato, ker je kirurški poseg relativno lahek, ne potrebuješ veliko opreme, da dosežeš velik učinek,« uvodoma pojasni Jurij Gorjanc, vodja prve slovenske zdravniške odprave, oblikovane pod okriljem združenja Hernia International.
Kirurg, ki zdaj že pet let dela v Bolnišnici usmiljenih bratov v Šentvidu pri Glini, pred tem pa je bil zaposlen v splošni bolnišnici v Slovenj Gradcu, je bil v mednarodne zdravniške odprave vključen že večkrat. Na vsaki so se nabirale nove izkušnje in letos je bil čas, da se v tujino pod okriljem krovnega združenja Hernia International prvič odpravi tudi slovenska. V njej so bili poleg vodje Jurija Gorjanca še kirurg Tomaž Benedik, ki je prav tako zaposlen v omenjeni bolnišnici blizu Celovca. Za anesteziologijo sta skrbeli dve gorenjski zdravnici, Eva Pogačar in Urška Bricelj, asistenta sta bila Selena Benedik in Luka Kovač, slovenski ekipi pa se je povsem po naključju v Gambiji pridružil še nemški anesteziolog Alex Lubke.
Anasteziologinja in zdravnica v helikopterski nujni medicinski pomoči Eva Pogačar, ki se je zdravniški odpravi tokrat pridružila prvič, pravi da bi to storila še kdaj: »Pogledi ljudi, ki smo jim pomagali, njihove zahvale in besede te navdajo z neizmernim zadovoljstvom. Dali smo tisto, kar so nekateri zelo potrebovali in kar jim je spremenilo življenje na bolje. Kaj lepšega lahko človek doživi? Mnogokrat sem želela pomagati ljudem v stiski, a vedno je bil neki dvom o tem, kaj je tisto, kar zares potrebujejo, ali bodo dobili tisti in tisto, kar potrebujejo... Tu pa ni bilo nikakršnega dvoma. Do nas so prišli ljudje s težavami in mi smo jim pomagali. Ko smo se vračali, sem si rekla, to je to. To je to, kar je vredno delati.«
Takšna izkušnja koristi mlademu zdravniku
Še ena Gorenjka, Urška Bricelj, se je že v študentskih letih pridružila humanitarno-medicinski odpravi v Kenijo. O tem, kako je delo v Afriki potekalo tokrat, je povedala: »Delo je bilo takšno kot v naših bolnišnicah, le da je potekalo z veliko improvizacije (nedelujoči anestezijski aparati, dolgotrajno pridobivanje kisikovih jeklenk). Prav tako so bili pacienti precej bolj kompleksni kot pri nas.« In zakaj se je odločila, da se odpravi na drugi konec sveta pomagat tistim, ki potrebujejo zdravniško pomoč? Kot pravi, je to storila tudi zato, ker »izkušnja dela v ekstremnih razmerah koristi vsakemu mlademu zdravniku«.
Ko sogovornica omeni ekstremne razmere, misli na veliko bolnišnično stavbo v gambijskem mestu Farafenni, ki pa je bila komaj kaj opremljena z medicinsko opremo. Pa ne samo to, niti osebja ni bilo dovolj, primanjkuje tudi medicinskega materiala. V revno opremljeni operacijski dvorani je bil anestezijski aparat neuporaben, monitor komaj zadovoljiv. »Z veliko improvizacije in z opremo, ki smo jo prinesli s sabo, ter s sodelovanjem z zaposlenimi smo si ustvarili razmere, v katerih smo lahko varno in učinkovito delali. Nekateri zaposleni v bolnišnici so se v naše delo dobro vključili, drugi manj. Vsekakor je bila to dobra izkušnja tudi zanje, saj so delali po drugačnih principih in z drugačno opremo, kot so je sicer navajeni. Mislim, da smo vsi pridobili drug od drugega,« povzame Eva Pogačar.
»Zadovoljni smo, da smo lahko naredili nekaj dobrega in uresničili izziv, ki smo si ga zadali. Dragoceno je tudi spoznanje, da smo si, pa tudi če živimo v povsem drugačnem okolju in na čisto drugih koncih sveta, po človeški plati vsi enaki. Ne samo anatomsko, ampak tudi po duši,« je bistvo objel še Jurij Gorjanc, ki počasi že snuje novo slovensko zdravniško odpravo s podobno plemenitim poslanstvom.
