FOTO: Šestnajst let vsak dan trepetal, da bo umrl

KIDRIČEVO – Medtem ko se slovenska elita ukvarja z bogatenjem in poslovnimi uspehi, je veliko ljudi zaradi bolezni potisnjenih povsem na rob naše družbe. Eden njih je Dejan Mlaker iz Kidričevega, ki že 16 let premaguje raka limfnega sistema, strokovno poimenovanega ne-hodgkinov limfom (NHL). Zbolel je še kot najstnik, pri 17 letih, in do danes se mu je bolezen že štirikrat ponovila. Za njim so že presaditev lastnega kostnega mozga, štiri kemoterapije in obsevanja in več operacij.

Že to, da mu je bolezen odvzela otroštvo, je zelo krivično, a žal bolezen ne izbira. Tudi to, da je imel težko mladost, saj sta z bratom od njegovega šestega leta živela samo z mamo, mu gre še nekako z jezika. »Oče je zapustil družino, prav ničesar si nismo mogli privoščiti. Tudi zdrave hrane ne, zato sem verjetno zbolel. Ravno takrat, ko smo se z vrstniki začeli malo osamosvajati, so mi postavili diagnozo in me sprejeli na pediatrično kliniko.«

Zaradi raka brez službe

Nikakor pa ne more razumeti, da je pri 33 letih zaradi bolezni brezposeln in da prejema 288 evrov socialne podpore. »Ta država se dela norca iz nas bolnikov! Naj mi nekdo, ki je bolj pameten kot jaz, razloži, kako je mogoče s tem normalno živeti, vsaj preživeti in si morda celo ustvariti družino. To ni življenje, ampak životarjenje!«

V obdobjih, ko je bolezen mirovala, je vseeno končal srednjo šolo za ekonomsko-komercialnega tehnika na Ptuju in bil celo pet let redno zaposlen. Vpisal se je na fakulteto za računalništvo v Mariboru, vendar je ni mogel končati, saj se mu je bolezen ponovila. Zaradi nedokončanega prvega letnika državi še vedno dolguje dva tisočaka evrov za štipendijo. Zdravljenje raka pač ni dovolj dober razlog, da mu je ne bi bilo treba vračati.

Po 16 letih zdravljenja in vseh hudih tegobah, ki jih prinaša obolelost za rakom, je bil Dejan popolnoma izmučen, utrujen, brez volje, z oslabljenim telesom in dušo. »Saj ne, da bi si sam kaj naredil, a velikokrat sem hotel kar umreti, tako hudo je bilo. Bil sem čisto nemočen, ves čas me je vse bolelo, bolezen se je vseskozi ponavljala, moje življenje ni imelo nobenega smisla. Z mamo sva komaj živela, ona s 420 evri penzije, jaz z mojo socialno podporo...«

Novo življenje

A v to žalostno zgodbo, žal le eno od mnogih, ki se dogajajo okoli nas, je pred tremi meseci le posijalo nekaj veliko bolj svetlega, kot je Dejan dotlej poznal. Izkazalo se je namreč, da so še dobri ljudje na tem svetu in da poleg kemoterapij, obsevanj in operacij obstajajo tudi druge poti do ozdravljenja. Šestnajst let je živel po bolnišnicah, poslušal zdravnike, prejemal kemoterapije, kot pravi – bil tudi poskusni zajček, bruhal, se slabo počutil, se vsak dan bal, da bo umrl. Vse to je kot buba zadrževal v sebi, dokler ni odkril, da obstajajo še drugi načini preživetja, da mu poleg vseh terapij uradne onkologije še najbolj pomaga alternativno zdravljenje s konopljo. Od takrat naprej spet živi. »Zrihtal sem si glavo, zrihtal telo in ničesar več se ne bojim. Vsaka čast zdravnikom, kaj vse so delali z mano. A tega zdravljenja ne zmorem več, odkar se zdravim alternativno, se veliko bolje počutim. Moja zdravnica mi je lani, ob četrti ponovitvi bolezni, dejala, da če najnovejša shema kemoterapije ob najvišjih možnih odmerkih ne bo pomagala, bom moral na presaditev kostnega mozga. Odkrito povem, da se tega grozno bojim, saj vem, kaj me čaka. Pri tem prejmeš tako hudo kemoterapijo, da ti ubije ves kostni mozeg, in ti lahko dajo drugega.«

K temu, da se Dejan zadnje tri mesece počuti kot prerojen, je zagotovo prispevala gesta njegovega prijatelja, ki ga je vzel k sebi v hišo in mu omogočil dostojno življenje. Dejan tako prvič živi v hiši in kar ne more verjeti, da je kaj takega sploh mogoče. »Tako mi še nihče ni pomagal v življenju, rekli so mi, da je odslej to moj dom in da lahko tu ostanem do konca življenja. S prijateljem imava skupaj psa, čistokrvnega staffordshirskega bulterierja Raja, in skrb zanj in vsakodnevni sprehodi po naravi so zame zelo dobra terapija. Pa ovce imajo pri hiši in tako je vedno kaj za delati, da ne misliš samo na bolezen.«