POSTOJNA – Okrog pol dveh popoldne je bilo, smo izvedeli v baru Žemljica v Volaričevi ulici: »..., ko je ena gospa iz našega bloka poklicala gasilce. Pogledala sem skozi okno in iz Štefove hiše se je valil dim,« nam je povedala prijazna natakarica v baru čez cesto, kamor je, kot smo izvedeli, domnevno 50-letni Štef pogosto zahajal.
Policijsko poročilo pravi, da je zagorela stara hiša v Volaričevi ulici v Postojni, kjer je bival brezdomec.
Koča, zgrajena morda celo pred vojno, je po izjavah občanov kar veliko let samevala, lastniki so menda nekje v Argentini, ni imela ne elektrike in ne vode. Mimoidoči nam je povedal, da se je vanjo pred več kot pol leta naselil Štef in tako nekako preživel zimo. A včeraj je menda preskočila iskra in ogenj iz štedilnika se je razširil na vso hišo, ki je po besedah o??ividcev zagorela kot bakla.
Šel po vodo
Bil je običajen, miren torek: »Kakih 15 minut do druge je manjkalo. Čakala sem sodelavko, da me zamenja, ko sem zaslišala sirene,« je povedala natakarica. Iz goščavja, ki še ni pognalo listov, se je vil gost dim, kot da bi se kaj cvrlo.
Prihiteli so gasilci, za njimi še reševalno vozilo in policija, saj se ni vedelo, ali je kdo ostal ujet v požaru. Gasilci so v hipu razvili cevi in močan curek je gasil ogenj, ki je že močno sikal skozi streho visoko v nebo.
Kljub silovitemu napadu mož v srebrnih čeladah se ogenj kar ni hotel pomiriti. Tlelo je in tlelo naprej, nekoč družinska hiša je postajala vse bolj škrbina.
Med gašenjem so si gasilci in reševalci vendarle oddahnili, saj v hiši v trenutku, ko so jo začeli obdelovati ognjeni zublji, ni bilo niti Štefa niti kakšnega njegovega prijatelja.
Kot nam je povedala gospa v rdečem plašču, ki smo jo srečali v bližnjem bifeju doma upokojencev, ki Štefa prav dobro pozna, je ta nekaj pred tem zakuril in odšel po vodo.
»Dimnik je imel napeljan kar skozi okno. Medtem ko je šel po vodo, se je vžgalo.«
Pred mesecem dobil stanovanje
Kakor po postojnskih bifejih krožijo govorice, naj bi Štef pred mesecem dni pridobil občinsko stanovanje: »A kaj ko nima denarja, da bi se vselil, zato čaka, saj je brezposeln,« nam je povedala gospa v rdečem plašču.
Štef je nekoč delal na komunali. Nihče ne ve, zakaj je od tam odšel in pristal med brezposelnimi, ki jih je v Sloveniji še vedno 120.000.
Ko je v torek prišel na požarišče, od njegovega začasnega doma ni kaj veliko ostalo. Iz škrbine se je kadilo, zidov skoraj ni bilo več, le ožgane treske so ležale naokoli, cela je ostala le razpadajoča lesena miza, dve kolesi, ležeči ob poti, polni trobentic in pa nekaj kolesarskih pnevmatik, ki jih je Štef obesil na mlado rogovilje.
Zvečer so ga prijatelji in znanci videli hoditi naokoli: »Ne vem, za trenutek se mi je zdel žalosten, pa spet nasmejan...« Hiša na Volaričevi večini državljanov ne bi pomenila kaj dosti, toda življenjske usode so različne. In Štef živi malce drugače kot večina. Pravijo pa, da je nadvse prijazen možak.
Ko smo prispeli na požarišče, so bagri že opravili večino dela. Občani priznavajo, da bi se lahko zgodba precej drugače končala, saj so bile 20 metrov stran od hiše zložene plinske jeklenke.
