LJUBLJANA – Za 18-letnega Sandija Makovca s Krajnega Brda smo prvič slišali konec januarja letos, ko so se pri njih doma zgodili večkratni in podtaknjeni požari.
Policisti so poročali, da so morali reševalci stanovalca, ki se je nadihal diha, nemudoma prepeljati v UKC Ljubljana. Izkazalo se je, da je bil ta revež – prav Sandi. Tudi z njim se je življenje, kot nam je pripovedoval njegov oče Miran, lepo poigravalo. »Zaradi njega smo v zadnjih dveh letih samo še po bolnicah!« Dotlej je moral Sandi, »vsaj enkrat, če ne dvakrat na dan, v Ljubljano po zdravniško pomoč«! Hudo je bolan, odpovedujejo mu ledvice. »Ena mu dela le še 20-, druga 76-odstotno,« smo še izvedeli. Pridružila se je njegova starejša sestra Marjana: »Za nameček mora brat imeti kateter, saj ne zmore odvajati vode!«
Nekaj dni po požaru so pristojni s prstom, češ da ga je zanetil, kazali tudi na takrat še mladoletnega Sandija. Toda o tem nekoliko pozneje.
Mehur pred eksplozijo
Sandi Makovec je izjemno talentiran fant. Odličnjak, ki je bil tudi na srednji ličarski že dvakrat zapisan v zlato knjigo, se ta hip pripravlja na študij poklicnega igralstva. Če spremljate nadaljevanko Usodno vino, ste ga gotovo že videli. Žal pa njegovo šolanje kar naprej prekinja – ta zahrbtna bolezen.
Ta se je dokončno pojavila pred nekaj več kot dvema letoma. »Nenadoma se je začelo z neodvajanjem blata in vode,« je začel pripovedovati. Kot rečeno, je moral približno leto in pol kar dvakrat na teden hoditi v Ljubljano na klistiranje. »Že kmalu so opravili širšo diagnostiko. »V mehurju so našli divertikle, nekakšne žepke, v katerih se nabira voda.« Tudi do 2,5 litra tekočine je znalo zadržati njegovo telo, pravi, da je bil njegov mehur – že tik pred eksplozijo!
Oddelki v UKC so si ga začeli domala podajati, saj je Sandi, kot izjavlja, eden najredkejših in bolj zapletenih primerov, ki so ga menda v zadnjem času dobili v roke. »Za nameček so ugotovili še, da zastoj blata in vode povzročata slepič in ledvica, ki sta, kot vse kaže, že od rojstva v napačnem položaju.«
Pri njem so se – zaradi omenjenih zastojev – zvrstili še raznorazne okužbe, močne pekočine, bolečine, krčevitost, bruhanje, vrtoglavice, omedlelost. Zgodilo se je, da je omedlel kar sredi pouka.
normalno v šolo,
rad bi študiral,
normalno živel, in
resnično ne želim,
da bi me že pri teh
rosnih letih
odpisali!
Ene hujših bakterij
Ker pa so se okužbe stopnjevale in bakterije širile, saj so bili, kot pravi, z vsakim dnem izvidi vse bolj klavrni, »me je urolog pred nekaj meseci napotil še na infekcijsko kliniko«. Glavna težava je, »da mi te bakterije uničujejo mehur«!
Na infekcijski so naposled ugotovili, da ima v sebi bakterije, za katere menda še niso ugotovili, kako bi se jih vsaj zajezilo. »Dobil sem namig, da se jih ne da,« je v tistem potožil.
Poslali so ga na mikrobiološke preiskave, dobivati je začel antibiotike. »Pravijo, da so te bakterije ene hujših in da jih že lep čas niso obravnavali!« Začel je dobivati najrazličnejša zdravila, tudi takšna, ki jih ne uporabljajo na vsakdanjih primerih in so že zdavnaj v rezervi, »postal sem kot nekakšen poizkusni zajček, na meni so preizkusili zares čuda zdravil, pa nobena očitno ne primejo; doma imam že za skladovnico neuporabljenih, saj bi lahko imel že svojo lekarno,« se je za hip nasmehnil.
Nazadnje, kot pravi, so mu povedali, »da mi bodo pravzaprav le stežka pomagali, nekako se mi je zazdelo, kot da so dvignili roke v zrak«.
Komaj 18-letni Sandi je v naslednjem vzkliku oziroma apelu pokazal, kaj bolezen naredi iz najstnika. Spremeni ga v osebo – z odraslimi željami. »Star sem šele 18 let,« je dejal. »Rad bi hodil normalno v šolo, rad bi študiral, normalno živel, in resnično ne želim, da bi me že pri teh rosnih letih odpisali! Zato pričakujem in tudi zahtevam odgovore, kaj je z mano narobe, kako me lahko ozdravijo?! To, da naj bi že bil imun proti vsem tem antibiotikom ter da pristojni skoraj ne vedo več, kaj bi mi še dali, mi res ne zadošča!« Povedali naj bi mu, da bi nekatere bakterije lahko odpravili le z operativnim posegom njegovega mehurja. »Toda dejali so mi tudi, da je čakalna vrsta za takšen poseg dve leti in še več, nihče pa mi ne pove točnega datuma. Skrbi me, če se bodo v teh dveh letih pojavile tako hude težave, ki bi privedle do katastrofe?!«
Tvegan primer
Razumljivo zaskrbljenemu fantu naj bi nazadnje urolog dejal, da dvomi, da bo operacija zares odpravila vse njegove tegobe. Bil bi to namreč izjemno zahteven poseg. »Operacijo, mi je razlagal, bi morali izvesti tako, da bi mi odstranili tako izbokline kot tri cm mehurja, pri čemer se bojijo, da mi poškodujejo ledvico, ki jo imam v nepravem položaju, ker pa imam še kup bakterij, obstaja verjetnost, se bojijo, da se mi rana ne bo normalno celila.«
Medtem, je še navrgel Sandi, naj bi na infekcijski kliniki že podali mnenje, naj se ga operira do 24. oktobra, s čimer se urologi menda ne strinjajo, »češ da me v tako kratkem času ne bodo operirali, da pa grem lahko kam drugam, v kak drug klinični center, ne nazadnje tudi v medije, če želim!«
Zato sem urologa še enkrat vprašal: »Gospod doktor, kaj če mi v tem času kaj odpove in nastanejo zapleti, o katerih si ne upam na glas niti razmišljati, pa mi je dejal le, da nisem samo jaz tu, da je tu še veliko težjih primerov, kot je moj?!«
Podtaknjen požar
Sandiju Makovcu se peščena urica, kot pravi, izteka. Če ne bo takojšnjega posega.
Seveda je treba razumeti zdravstveno osebje, ki ne želi, da jih pacient – postavlja ob zid. Tu vendarle ne gre za avtomehanični poseg, gre za človeško bitje, ki je kompleksno, težavno, zahtevno, katerega želje so pogosto večje – celo od znanstvenih dognanj.
Ker nas je vseeno glodalo, smo morali mladega Sandija Makovca vendarle pobarati, kako je zdaj z njihovim domačim pogoriščem. »Bajta je že skoraj urejena,« je zadovoljno dejal. Pa so koga prijeli? »Kolikor vem, ne. Policija je imela v žepu nekaj osumljencev, ki pa jih niso prijeli. Veste, šlo je za sorodstvene razprtije. Z določenimi smo bili v sporih. Ki so hoteli priti do naše zemlje. Konkretne osebe, za katero sumimo, ne želim navajati.« Pa je (bil) med konkretnimi osebami tudi naš mladenič? »Da, spomnim se, tudi mene so obtoževali. Zato sem najel odvetnika ter dokazoval, da nisem kriv. Bil sem tudi na zaslišanju. Na pomoč mi je priskočila še socialna služba. Gospodu policistu sem tudi dejal, le zakaj bi to požgal, le zakaj sam sebi? Ne vem, kdo bi to bil, raziščite, sem jim še rekel.« In še: »Zdaj želimo imeti predvsem mir; saj je bistveno le moje zdravje.«
