V mestu je skoraj samoumevno, da pride cestno podjetje in položi asfalt ali preplasti ulico. Vmes zamenjajo še cev ali dve. Ljudi v soseski to tako rekoč ne gane, nekateri sploh ne vedo, kaj se dogaja. Na vasi pa je drugače.
»Večkrat moramo kaj urediti kar sami,« nam povedo na Kamenici, vasi v sevniški občini, kjer je 13 družin (skupaj ima vas 40 prebivalcev) stopilo skupaj in v borih dveh letih zbralo dovolj denarja za novo asfaltno prevleko, cevi in čistilno napravo. In to kar s samoprispevkom, ki je s spremembo režima odšel na smetišče zgodovine. A prav primer Kamenice je dokaz, da samoprispevek ni tako neumna pogruntavščina, ampak še danes dobrodošla rešitev za majhne in povezane skupnosti.
Investicija za sto tisočakov
Na Kamenici so dobri gospodarji, zato so vedeli, da bo treba v akcijo, ko je začel asfalt jemati hudič po skoraj tridesetih letih, odkar so ga dobili. Še kako leto bi počakali, pa bi se morali lotiti totalnega remonta ceste. Ker so se podvizali, je zadostovala le preplastitev – štiri centimetre lične črne preproge je dobila vas. »Ko smo začeli razmišljati, je bilo hitro jasno, da je asfalt zadnja faza prenove. Potrebovali smo tudi nove cevi in čistilno napravo, zato smo se zadeve celostno lotili,« pove Milan Jamšek, uspešen gospodarstvenik ter vodja gradbenega odbora, ki živi v rodni vasi Kamenica. V enem letu so uredili tudi fekalne in meteorne vode, dobili pa so še novo čistilno napravo.
| Nedeljske akcije lep spomin Pred enajstimi leti so Kamničani že reševali svojo cesto, ki jih pelje od vasi do regionalne ceste Krmelj–Sevnica. Za večji poseg v vasi takrat ni bilo denarja. Zdaj so to rešili. Ostal pa bo lep spomin na pogoste nedeljske akcije, ko so fantje s Kamenice vzeli lopate in motike, da bi prečistili kanale, da ne bi naliv odnesel ceste. Zdaj jim tega ni več treba početi. |
Celotna investicija je vredna 100.000 evrov. Polovica je šla za cevi in čistilno napravo, polovica za cesto. Pol so krajani zbrali s samoprispevkom, polovico bosta prispevali krajevna skupnost in občina. »Tukaj ne smemo pozabiti krajevne skupnosti Šentjanž, njenega predsednika Boštjana Krmelja in občine Sevnica. Vsi so nam stali ob strani in pomagali,« še poudari domačin Toni Štih. »Veliko smo naredili sami – precej odvozov in del. Prispevali smo zemljišča, poti, tudi soglasja in dokumentacijo smo zbirali sami. Vse z željo, da se prihrani še kak evro,« navrže Toni, ki je pohvalil tudi podjetje Gradnje, ki je izvedlo izkope, zdaj pa tam že raste trava, teren je saniran in v pričakovanju poletja.
Od hiše do hiše
»V enem letu nam je uspelo! Občutki so fantastični. Leto je bilo naporno, a brez pripravljenosti kooperativnih vaščanov ne bi šlo. Združili smo moči, vsak je prispeval, ko je bilo treba, danes pa so rezultati tu,« ponosno nadaljuje Toni Štih, ki z ženo živi na enem koncu vasi. Žena Vida, tudi krajevna svetnica, ob tem spomni, da je minilo nekaj več kot dve leti, odkar so se na svetu krajevne skupnosti začeli pogovarjati o reševanju problematike v vasi. Prav ona je bila tista, ki je zbirala denar. Vsak mesec je šla od hiše do hiše, evri pa so se nalagali na za to posebej odprt bančni račun. »Vesel sem, da smo vaščani to sprejeli za svoj projekt. Vsi so se odločili za ureditev dvorišča in preplastitev z asfaltom. Ker znajo ceniti svoje, bodo tudi skupno,« je vesel Jamšek.
Ambicij pa jim na Kamenici, vasici na stiku predalpskega in panonskega sveta, ne manjka. »Zdaj bi radi uredili še okolico. Saj ne da bi rušili ali posegali v staro, a kar ne spada več sem, naj se počisti in pospravi,« je jasen Toni Štih, ki na koncu obiska še pove, da bodo dosežek, bolje rečeno pridobitve, asfalt, cevi in čistilno napravo, tudi pošteno proslavili. Tako se to počne na vasi. Kjer to še znajo. Vas in okoliški prebivalci se zberejo sredi julija, ko 20. 7. goduje vaška zavetnica sv. Marjeta, katere cerkev (desetkrat na leto tu mašuje šentjanški župnik Janez Cevec) je bila prvič omenjena že leta 1391.
