Morje možnosti? Morje možnosti! Sploh če ste bili med tistimi, ki so se pridružili Popotnemu klubu Slovenskih novic in se tistega zgodnjega jutra z avtobusom odpravili do Savone. To je povsem blizu Genove, pristaniškega kraja, kjer se je rodil Krištof Kolumb; ta se je potem leta 1492 vkrcal na Santa Mario in odjadral v Indijo, ups, Ameriko. Stotnija naših naročnic in naročnikov pa se je v nasprotju s Krištofom raje vkrcala na Costo Magico, elegantno križarko, in odjadrala proti Barceloni in Marseillu. Medtem je nastal naslednji zapis …
Potovanje se pričenja ...
Ladja velikanka je izplula. Ljudje so bili preprosto navdušeni. Bliskavice so bliskale. Druga čez drugo. Ligurijska obala se je vse bolj oddaljevala, zato so bila priobalna mesta videti le še kot skupek majhnih lučk. Kakšnih 3000 gostov je bilo oblečenih svečano, gospe v krinolinah, možje v frakih. To je bila predstava, tudi razstava, zares šik ljudi, ki so se znali ob italijanskih kanconah tudi zavrteti na plesišču. V valčkih so znali poplesovati kot kakšni lipicanci, v kazinoju izgubljati in tudi mastno dobivati, to je bil svet salonskega hedonizma, svet nekakšnega ležernega prekladanja, iz enega v drugo ladijsko nadstropje, od enega do drugega šanka, z večerje na večerjo. Po palubi so se sprehajali kot na promenadi, same zvezde so jih opazovale z jasnega neba.
Tudi novičarjem so oči žarele, ko so okušali marinirano mečarico v deviškem oljčnem olju, zajca v tej in jagenjčka v tisti omaki. Porcije so bile skrbno odmerjene, okrancljane, Indijec Maji Biplab – na Costi je tako: ladjo vodijo Italijani, strežejo pa Filipinci, Indijci, Perujci, Vietnamci – je nosil in nosil, tudi Ljubici in Jožetu Zadravcu iz Ljubljane, našima dolgoletnima naročnikoma. »To je časopis, v katerem se nama ni treba ukvarjat s politiko!« je v osredju restavracije Costa Smeralda, v petem nadstropju, jasno podčrtala Ljubica. Njen Jože, po rodu Prekmurec, pa ima Novice še posebno rad – prav zaradi Prekmurja. »Ker so praktično edini časopis, ki se še dotakne te moje domovine!« Ljubica je v tistem pomotoma že drugič dobila tiramisu iz jajčevca, pri toliko naročilih se je moralo namreč tudi Majiju že rahlo mešati, zato ji je v opravičilo prinesel nekaj izbranega, nekaj od šefa, nekaj, za kar nismo povsem natančno vedeli, kaj naj bi bilo. Pojedel je Jože.
Medtem je sobarica Milagros že pripravila sobe in postelje. Pa se gostom Coste Magice kar ni in ni ljubilo zaspati, raje so si privoščili še kakšen koktajl, v vse bolj nejasnih pogovorih reševali svetovne probleme in se spet začeli harmonično prekladati, iz enega v drugo ladijsko nadstropje, od enega do drugega šanka. To je bil čas, ko so se rojevali onasisi in žaklinke, ko je začelo na križarki ljubeče grmeti.
Novičarji so bili navdušeni
Že naslednje jutro se je Costa Magica prebudila v Barceloni, Gaudijevem svetišču. Sprehod po Rambli, tej sanjski promenadi, kjer je nekoč tekel potok, je bil pravo doživetje. Domačini so kramljali o nogometu, odcepitvi, o vse večji brezposelnosti, težkih zadevah, vzdušje pa je bilo vseeno prijetno, odlično. To se je videlo tudi na obrazih naših naročnikov, še posebno ko so zvedavo stopali po tržnici, tako pisanem svetu kot že dolgo ne. Svetu gob, ki jih je prodajal Alfonso, Vidalovih čokolad, Marcos je ponujal salame, Morilla sadje, gospod Roser feferone, Victor in Javier meso, Luisa, Carmen, Antonia in Angelina pa goro svežih rib in školjk. Vonjav, oh, vonjav, teh pa je bilo, te so se porazgubile šele pri katedrali. Kjer so godci godli prav na vsakem koraku, tam, kjer je naša jevniška Dragica za hipec zapustila svojega moža Staneta, češ, da gre malce po nakupih. Veste, prav nič si ni kupila, se je pa … izgubila. Le dvakrat se je obrnila okoli svoje osi, smo izvedeli, in že je ni bilo več. Velemesto jo je tedaj požrlo, popolnoma je izgubila orientacijo, tujih jezikov ne govori. Stane se je nerodno prestopal, nastala je panika. »Ste s kakšnim Špancem pobegnili?« so jo pozneje hudomušno spraševali sopotniki. Dragica, ki se je čudežno rešila iz labirinta ulic, na to ni odgovorila, nas pa je zanimalo, le kako za vraga se bo izvlekla pred možem? Kakšna noč jo čaka? Je bila burna? O tem je nemara spregovoril tudi Matjaž Javšnik, ki se je v svoji predstavi sprehodil čez moško-ženske odnose, potem pa zakorakal še v muzej ljudske naive, še iz časov nekdanje Juge.
Dobro razpoloženje je sploh vladalo med novičarsko družino na Costi Magici. Človek se je zlahka zredil za pet kilogramov, napil, pel, čudil, slišal, lahko je postal celo Alain Delon, igralec iz filmov, ki so opevali marsejska kriminalna podzemlja. Marseille, mesto nogometnega virtuoza Zinedina Zidana, je bil namreč zadnja postojanka, kapitan ladje Orazio D'Aita je moral varno odkrmiliti le še nazaj do Savone. Vsi po vrsti navdušeni – Anton, Marija, Suzana, Marta, Jože, Marija, Jelka, Stanko, Agica, Ivan, Tomaž, Metka, Larisa, Sara, Pavel, Stanislava, Klemen, Jožef, Kaja, Jožica, Martin, Ema, Ismet, Viktorija, Boris, Vesna, Silvo, Ljubica, Cveto, Darko, Bojana, Andrej, Vera, Igor, Darinka, Janko, Bojan in preostalih 70 novičarjev – so to pot križarili namesto vas!
