FOTO: S pomočjo Novic je našla svojega brata

LJUBLJANA, TOLMIN – V najbolj prodajanem in branem slovenskem dnevnem časopisu, tem, ki ga držite v rokah, smo prejšnji ponedeljek objavili ganljivo zgodbo Marine Hvala iz Ljubljane, ki je iskala polbrata Stojana – še nikoli v življenju ga ni videla. Ni vedela, kje živi, bila pa je (napačno) prepričana, da nosi drug priimek kot ona. Za pomoč pri prepoznavi smo objavili dve fotografiji Marininega očeta Alojzija, na eni je na motorju s prvo ženo.

Daleč od Ljubljane, kjer je nastal prispevek, so v lokalu v Tolminu kot vsak dan gostje prebirali Slovenske novice. Natakarica Erika Šorli je vznemirjena povedala, da je slišala pogovor dveh starejših gospa, ki sta takoj prepoznali Alojzija in ženo. »Po krilu so jo prepoznale,« je pozneje povedala Marina.

Erika je poklicala v našo redakcijo in povedala, da ve, za katerega Stojana gre: »Vem, kdo je pogrešani polbrat. Znanec je, poznam ga, in strašno dober človek,« je dejala Erika in nam zaupala telefonsko številko Marininega polbrata.

Ko se je oglasil, je zajokala

S Stojanom Hvalo smo se slišali, ko je bila novica še vroča: »Nisem še videl Novic. Je pa klicala ena prijateljica, ki je videla članek.« Njegov tretji stavek pa je bila že prošnja: »A obstaja kakšna mobi številka od Marine?« Čeprav se mu je mudilo klicati polsestro, smo ga vendarle povprašali, kako je preživel pol stoletja na tem planetu, preden ga je začela iskati polsestra: »Malo tako, malo drugače. Včasih težko, spoznal sem trpljenje, ampak je življenje šlo naprej. Pravijo, da je treba grebsti, dokler gre.«

Pozneje v ponedeljek je v rokah držal še Novice »in videl notri sliko moje mame na motorju. Nato se je začelo, telefon je zvonil, prijatelji so klicali: 'Stojan, Stojan, v časopisu te iščejo,' so govorili.«

Pol ure zatem smo poklicali 41-letno Marino, ki se je vmes že slišala s Stojanom, ki jih šteje 50: »Sploh nisem mogla verjeti. Ko se je oglasil, sem začela jokati. Povsem sem ganjena.«

Presenetilo jo je, kako hitro je navezala stik s polbratom, še bolj, ker ni nič kompliciral. Obljubila sta si, da se slišita popoldne. Nato sta se teden dni klicala, potem pa končno srečala. Ta trenutek je bil izjemno ganljiv, zadnjo negotovost je pregnal topel, močan objem. Poljub na lice. Dva nasmeha, zlita v eno; dva zrela človeka, ki se vidita prvič v življenju, čeprav sta iste krvi.

Izpolnjeno hrepenenje

Pozneje smo ju zmotili, ko sta z nasmejanimi očmi regljala kot navita: »Prej je bil to odprt stavek, zdaj je ta stavek dobil piko,« je bila ena prvih Stojanovih zadovoljnih ugotovitev. Marina je iskreno dahnila: »Jaz sem čist fertik.«

S sestro sta si pripovedovala, kot se je hitro dalo, pomembne podatke in drobne prigode, v bistvu sta zgolj nadaljevala niz besed, ki so iz obeh lile na deževni ponedeljek, ko sta končno vzpostavila stik. Stojana smo povprašali, ali je vedel zanjo: »Enkrat pred časom so jo omenili, jaz pa nisem bil prepričan, ali res obstaja ali ne. Lahko bi šlo tudi narobe, lahko se opečeš, morda ima svoje življenje, jaz pa sem tak, da se ne silim,« nadaljuje pojasnilo, ki ga zaključi veselo: »Mogoče imam še kje kaj žlahte, kaj pa vem.«

Marina je vmes spet očarano dejala: »Všeč mi je, bolj čvekav je od mene.« V mnogočem pa sta si podobna. Oba, na primer, nimata vozniškega izpita. Sinova obeh sta – vsak v svojem kraju – nogometaša, tudi onadva sta prek facebooka v zadnjem tednu vzpostavila stik.

Marina je sijala v sreči, ko se ji je izpolnilo hrepenenje, da spozna neznanega sorodnika, ga pogleda v oči in je srečna, da je ob njem. Ob slovesu je dejala: »Bogata sem za vse življenje za nazaj.«