BRDO PRI LUKOVICI – »Slovensko čebelarstvo se ponaša z bogato tradicijo in hkrati naprednimi idejami, ki spreminjajo svet na bolje. Velikokrat slišimo tudi od ljudi iz tujine, da je Slovenija dežela odličnih čebelarjev. Morda je pred nami priložnost, da se zazremo vase in naglas povemo, kdo smo, kaj delamo in kako je prav ljubezen do čebel tista, ki nas žene naprej,« pravijo na Čebelarski zvezi Slovenije (v nadaljevanju ČZS), ki združuje 210 čebelarskih društev, in dodajajo: »Smo pobudniki svetovnega dne čebel, pobudniki evropskega mednega zajtrka, začetniki čebelarskega turizma, skrbimo za ohranjanje okolja, spodbujamo sajenje medovitih rastlin ...«
Maribor zibelka apiterapije
Pred 11 leti so v bavarskem mestu Passau na mednarodnem kongresu apiterapije – o uporabi čebeljih pridelkov v zdravstvene namene – sprejeli 30. marec, rojstni dan mariborskega zdravnika dr. Filipa Terča (1844 do 1917), za mednarodni dan apiterapije.
V svoji knjigi o dr. Terču je znani mariborski kirurg dr. Gregor Pivec zapisal: »Že leta 1879 je začel poskuse zdravljenja revmatičnih bolezni s čebeljimi piki (apitoksinom). Tovrstno zdravljenje je opravil pri približno 700 bolnikih, s čimer si je v zgodovini medicine in čebelarstva pridobil laskavi naziv pionirja apiterapije. Maribor je tako postal zibelka nove medicinske terapije in čebelarske dejavnosti, dr. Terč pa zelo priljubljen med slovenskimi čebelarji, celo bolj kot med zdravniki.«
Na njegove zasluge dr. Pivca vežejo tudi družinske vezi: »V meni je živ spomin na pripoved babice Marije in očeta Ruperta, ki sta pripovedovala o znanstvu deda Jožeta z dr. Filipom Terčem. Poznala sta se kot čebelarja, predvsem pa kot podpornika pri gradnji Narodnega doma v Mariboru.« To znanstvo ju je »pripeljalo do tega, da je dr. Terč zdravil njegovo sestro, mojo staro teto Rozalijo, s pomočjo čebeljega strupa. Trpela je namreč zaradi hude revme.«
Dr. Terč, ki je praktično čebelarsko znanje pridobival že kot otrok v rojstni Češki, je učinek čebeljega strupa zaznal najprej pri sebi: »Ko ga je opikalo veliko čebel, je opazil, da so trdovratne mišične bolečine izginile. Šele po tej osebni izkušnji se je lotil zdravljenja.«
Matica 15 evrov
Sodobne vidike čebeljega zdravilstva je med srečanjem s predstavniki medijev na Brdu pri Lukovici, usklajevala ga je Nataša Klemenčič Štrukelj, predstavil predsednik komisije za apiterapijo Karl Vogrinčič. Z ženo Marijo sicer nadaljujeta domačo družinsko čebelarsko tradicijo v Močni pri Pernici v Slovenskih goricah. Med drugim je predstavil čebelnjak kot z duhovnostjo povezan sveti prostor, kjer najdemo svoj mir in se sproščamo »ob bučanju čebel in vdihavanju aerosola«.
Po zapisnikih predavanj o čebelah antropozofa Rudolfa Steinerja, ki je bil z življenjskima mejnikoma 1861 in 1925 sodobnik dr. Filipa Terča, je Karl Vogrinčič poskrbel za slovensko izdajo knjige tega začetnika biodinamičnega kmetovanja. Ker hodi po svetu odprtih oči, je Vogrinčič med enim svojih potovanj odkril knjižico Valerija N. Korža Čebele nam dajejo zdravje in seveda že poskrbel za njen slovenski prevod. Vogrinčičevi organizirajo tudi apiterapevstko izobraževanje.
V nadaljevanju srečanja na Brdu je Marija Vogrinčič na prostovoljki prikazala masažo z medom, pri čemer je poudarila, da za ta namen uporablja le cvetličnega.
Zatem je svetovalec specialist za tehnologijo Aleš Bozovičar predstavil v opazovalnem panju (vpogled v notranjost omogočajo steklene stene) čebeljo družino z matico, troti in delavkami. Izvedeli smo, da je tržna cena oprašene matice 15 evrov, ceno dobro razvite čebelje družine (s 30.000 do 40.000 osebki) pa oblikuje tržno povpraševanje in trenutno znaša 120 evrov.
Vodja opazovalno-napovedovalne službe Jure Justinek je na vprašanje, ali bi se lahko zgodila prenasičenost čebel v naravi, odvrnil: »Paše je, kot primer, samo na Pohorju toliko, da bi ob običajnem medenju lahko prehranila vse slovenske čebele.« Resničnost je pa takšnale: »Zadnja leta število čebel upada, medtem ko število čebelarjev narašča.«
Za izboljšanje čebelje paše ČZS s predsednikom Boštjanom Nočem pospešuje sejanje in sajenje medovitih rastlin, letos še posebno sončnic.
Spomenik kranjski čebeli Pod lipo pred staro višnjegorsko osnovno šolo so nedavno postavili temeljni kamen slovenskega spomenika avtohtoni kranjski čebeli. Odkrili naj bi ga prihodnje leto, ko bo Višnja Gora – ovekovečena med drugim v šegavih zgodbah Josipa Jurčiča – obhajala 540-letnico pridobitve mestnih pravic. Spomenik pa zato, ker je na bližnjem gradu Podsmreka v 19. stoletju delovala družina Rothschütz, zaslužna za današnjo prepoznavnost kranjske čebele v svetu. Kot prva se je odzvala na povpraševanje tako, da je začela prodajati roje v sosednje dežele. Najsvetlejša med evropskimi čebeljimi pasmami je v nemško govorečih deželah izpodrinila dotlej prevladujočo temno čebelo. Tudi v novem okolju je ohranila ime svoje prvotne domovine, tako jo Nemci poznajo kot Kariner Biene, Angleži pa kot Carniolan Bee. |
Od nektarja in mane do medu
Svetovalka specialistka za zagotavljanje varne hrane Nataša Lilek je predstavila postopek točenja medu. Kot nas poučijo v posebnem letaku, »nastane iz nektarja cvetov ali mane (nabrane na listih različnih dreves, na katerih živijo žuželke, ki mano izločajo) in ju čebele prinašajo v panj«. Oboje v panju čebele presnavljajo, tako da izparijo vodo in dodajo lastne encime. Nastali med čebele shranijo v celice satja, nakar ga zaprejo z voščenimi pokrovci. Zrelo medeno satje, s katerega je ometel čebele, čebelar odnese v točilnico, kjer ga odloži na stojalo: »S posebnimi vilicami odpre pokrovce in sat vstavi v točilo. Z vrtenjem točila se med izteče iz satja.« Nato ga še precedi in natoči v posode ali kozarce. Slovenski med se ponaša s tremi zaščitenimi geografskimi označbami: slovenski, kraški in kočevski gozdni med.
