FOTO: Reševal življenja, danes ga ne povoha nihče

ZAGREB, LJUBLJANA – Pregovor pravi, da so psi najboljši človekovi prijatelji. Velikokrat, čeprav tega morda niti ne vemo, pa so najboljši prijatelji tudi drug drugemu. Kosmatinec Amor je eden tistih, katerega zgodba priča o tem. Pasjih prijateljev ima kdo ve koliko, pa niti ne ve zanje, kot tudi oni ne zanj. Amor je namreč pasji krvodajalec. In eden tistih, ki čakajo na človeškega prijatelja. Takšnega, ki bi bil samo njegov.

Nekoč, zdi se že dolgo tega, a vendarle ne tako zelo daleč nazaj, je imel dom in lastnika. Po smrti slednjega je ostal sam, in ker ni bilo nikogar, ki bi ga posvojil, so ga odpeljali v zavetišče za zapuščene živali na Hrvaškem. Štiri leta je že, odkar je vstopil v zavetišče in čakal nekoga, ki bi ga vzel. Imel je streho nad glavo, hrano in vodo, občasne sprehode. Nedavno je prostovoljcem na Hrvaškem uspelo Amorju najti dom pri gospodu v Zagrebu. Dobil je pasjo in človeško družbo, vendar je ta namestitev začasna, do odhoda v novi dom.

Veteranska maskota

Zavetišča, najsi so še tako lepo urejena, morajo biti le začasni dom. Premostitev, ki živalim kot živim in čutečim bitjem ponudi streho nad glavo in hrano, a jim je treba poiskati nove, stalne domove. Ene odidejo prej, druge pozneje, tretje so manj srečnih šap in na dom čakajo dolgo, kot denimo Amor. Zakaj so ga tako poimenovali, se ne ve. Morda zaradi značaja? Morda zaradi optimizma in upanja, ki v njem ni ugasnilo niti po štirih letih čakanja, ali je prav danes morda vendarle tisti dan, ko bo odšel v drug dom. Ljubezni, ki jo izžareva? Ali pa veselja, ko so prišli prostovoljci, ki zavetiščne stanovalce odpeljejo na sprehod?

Ušesa ima ne le kosmata, ampak tudi našpičena, saj sliši prav vsako stvar. Najbolj je slišal korake prostovoljk, ko je bil čas za krajše izlete. Takrat, še preden jih zaslišimo ljudje, je že vnaprej vedel, da prihajajo. Jih začuti? Zavoha? Pozna na uro? Kdo bi vedel! A on še predobro ve, kaj pomenijo. Skakanje po travi, tekanje po gozdu, sprehod po okolici. Najrajši pa ima, tako pravijo aktivisti, druženje s človekom. To je bilo na žalost časovno odmerjeno, kajti v zavetišču je veliko dela in tudi veliko še drugih živali, prostovoljci pa ne stojijo ravno v vrsti in ne morejo priti prav vsak dan. In povrhu mu sprehodov nikoli ni dovolj. Saj, kdo ga ne bi razumel? Štiri od svojih siceršnjih šestih let je preživel v zavetišču. Veteran, bi lahko rekli, in nekakšna maskota tega začasnega doma. Veliko interesentov in posvojiteljev se je v teh letih zvrstilo v zavetišču. Eni so posvojili koga od stanovalcev, drugi se na koncu vendarle niso odločili za tak korak, a nikoli ni bilo nikogar za Amorja.

Zlata leta, ne starost

Prostovoljci, ki pomagajo zavetišču, so sklenili, da je čas, da se končno najde lep dom tudi zanj. Najbolj žalostno je, da se večini preprosto zdi prestar. Šest let! A to so najlepša, tako rekoč zlata leta. Odrasla da, čeprav še ne čisto zrela, kajti zrelost je stvar in odraz počutja. Star si, kolikor se počutiš. Amor je vse prej kot prileten. Prijazen, a nadvse živahen in poln energije. Kakšna leta neki! A predsodki so nekaj, kar je zelo težko ali celo nemogoče odpraviti. Sploh če o stvareh modrujejo ljudje, ki o njih ne vedo nič. Takšnih pa je, roko na srce, običajno žal največ.

Psa, kot je Amor, je moč še marsičesa naučiti, spremeniti je moč marsikatero stvar. In s kakšno zvestobo ter vdanostjo poplača! Po toliko časa v zavetišču ga aktivisti poznajo kot svoj žep in berejo kot odprto knjigo.

Zanj so se zdaj zavzele tudi prostovoljke iz slovenskega društva AniMa in tako se je njegova zgodba znašla tudi v Slovenskih novicah. Društvo je priskočilo na pomoč pri iskanju novega doma, trenutno ima botra in botro iz Slovenije, ki finančno pomagata, in na pomoč so priskočile tudi Slovenske novice. Bomo s skupnimi močmi poskrbeli za pasjo človeško pravljico?