FOTO: Radu bi pomagali tudi s Havajev

LJUBLJANA – Nenadoma se je zagledal v lepo zaobljena polenca. Videti so bila tako mikavna, da jih je lahko upokojeni pleskar in zidar le še pahnil v svojo peč, sploh prvič v tem letu, smo izvedeli. Po daljši bolezni je šel tisto nedeljo prvič v tem letu tudi k maši. »Pravzaprav sem samo malo zakuril,« se je skoraj opravičeval. »Nakar sem šel malo ležat, toplo je bilo, poslušal sem radio, jebela, in zaslišal nekakšno pokanje!« 
Jakob Hočevar, kličejo ga Rado, je sprva res pomislil, da so podgane, ampak ne, niso bile. Pravzaprav je bil to le začetek konca, ki ga je nakazoval že gostljati dim, ki se je kadil in silil čez vse pore njegovega bivališča. Tedaj je planil kvišku: »Ti ne veš, koliko lamberjev vode sem znosil, pa mi ni uspelo ničesar pogasiti!« Takrat je že grdo gorelo. Za nameček je imel Rado pri vratih še butarico iz gorljive trte, ki jo je hranil za nekoga. In ko je ogenj slednjič pririnil še do vrat, je bilo že prepozno. Vrata so zgorela, zatem pa še celotna Radova hiša, skoraj do tal.

Tisto jutro smo torej zrli v skromnega možička, ki se mu je pred lastnimi očmi sesuval svet. Pri 77 letih je bil nenadoma ob vse, vse mu je zgorelo. Pravzaprav so mu preostali le dobri ljudje, sosedje, prijatelji, tisti, ki ti zlepa ne obrnejo hrbta. Naslonil se je lahko le na dobroto drugih.

Zlata vredni revež

Kdo ve, nemara ga je rešil prav njegov božanski glas. Rado je namreč prav tisti pevec, zaradi katerega je bil cerkveni zbor pri Sv. Štefanu v Štepanji vasi v Ljubljani vselej le še bolj ubran in uglašen. Zaradi katerega so bile tamkajšnje maše le še prijetnejše. Izjemnemu tenoristu, ki mu je oni dan požar uničil vse, je nemara tudi zato tako ekspresno na pomoč priskočila človeška duša in dobrota. Roka. Topla dlan. Saj veste, kdor dela in dobro ravna, se mu slej ko prej povrne.

Z lastnimi očmi smo smeli opazovati, kako je človek v svojem bistvu – resnično dober in human. Imeli smo priložnost videti srečo, ki mu jo je uspelo sklatiti z drevesa življenja temu skromnemu, pravijo, in zlata vrednemu revežu. Pravzaprav so se ob njegovem pogorišču že kmalu zatem, ko so odšli gasilci in policisti, pojavili dobrotniki: sosedje, prijatelji, župljani.

Župnik Stane Bešter ga je skupaj z Janezom Trčkom in drugimi že kmalu prijel in spremljal ter ga naposled privedel v varno zavetje redovnic Marijinih sester ter njihovega Vincencijevega doma. Tega starca, ki mu je ogenj hotel takrat uničiti življenje, imajo preveč radi, da bi ga prepustili kar takole med sajami in zoglenelimi ostanki. Še vsega v šoku so ga raje umili, nahranili in mu postlali toplo posteljo. Za kar je poskrbel župnijski Karitas. Pravijo, da je lahko pri njih načeloma tudi do smrti.

Pravljica o dobrih ljudeh

Toda človek, ki ni nikoli ne pil in ne kadil in ki nikoli ni hotel biti v nadlogo, po zajtrku vse odtlej prihaja nazaj domov, do svoje rojstne, a pogorele hiše. In potem marljivo pospravlja, premetava, vzpostavlja. Vse odtlej se piše tudi pravljica o dobrih ljudeh, povest o ljudeh, ki razumejo, kaj pomeni stiska, in ki so v pravem trenutku stopili nepozabno skupaj.

Cerkvene pevke so Rada Hočevarja namreč že brž po požaru povabile na kosilo. Ob njem je ves čas tudi njegov najboljši prijatelj in zaupnik – Marjan Vagner. Nič kolikokrat je prijatelju prinesel kaj za pod zob. Miro Meden, denimo, mu bo uredil, da bo prejel najnujnejšo dokumentacijo, osebno izkaznico, ki mu jo je prav tako uničil ogenj. »Tudi osebnega zdravnika mu bomo pridobili. Prosili bomo dr. Janjo Ahčin, da bi ga sprejela,« je pripovedoval župnik Bešter.

S pomočjo Janje Demšar iz Šentjošta je ta medtem vzpostavil tudi že stike s sodediči, Radovo nečakinjo Barbaro in nečakom Davidom, ki živita na Havajih. Z njima je župnik govoril po skypu in izvedel, da bi svojemu stričku nadvse rada pomagala. »Barbara me je celo vprašala, koliko bo stalo, pa sem ji odvrnil, da bomo že nekako zmogli …« je dejal Bešter.

»Že ta teden smo mu namreč želeli urediti in obnoviti pogorelo ostrešje,« pa je v tistem pripomnil še sosed Janez. Nekolikanj se je zapletlo le pri sredstvih, saj bi bila takšna obnova silno draga. Tudi zato, ker ima Rado le 280 evrov penzije. »Prav zato smo odprli tudi poseben žiro račun,« je v tistem vskočil še župnik, »kamor lahko prispevajo vsi tisti, ki bi želeli pomagati našemu Radu, da bi le prišel do strehe nad glavo«. Račun je izrecno Hočevarjev, prav nihče drug se ne more okoristiti. 
Stane Bešter je šel z Dragico Adam tudi na center za socialno delo, upajoč, da bo tudi ta ustanova pripomogla k srečnemu koncu. In slediti (vsaj) županu Zoranu Jankoviću, ki se je medtem tudi že zavzel in odobril, da bo lahko Snaga zastonj odpeljala vso nastalo nesnago.

Pa še to: Marijine sestre so prišle v Štepanjo vas že leta 1947, in sicer po dobroti gospe Jerice Bezlaj, ki je sestram takrat zapustila svoje posestvo. Natančno 70 let pozneje tam pod Blaževim gričem Jeričina dobrota še vedno sije. Tam ljudje držijo skupaj. Vezivo je cerkev. To pot pomagajo družno Jakobu Hočevarju. Že naslednjič bo priljubljeni Rado, tako kot je zadnjič brez vsakršnega pomisleka odpotoval v Šentilj in pomagal beguncem, pomagal tudi vam.