DOBOVA – Obrški prutarji z Velikega Obreža nedaleč od Dobove so v novejši slovenski tradiciji pustovanja zagotovo nekaj posebnega. Spadajo v najmlajše obdobje oživljanja pustne tradicije. Po pripovedi in spominih najstarejših krajanov so masko obrškega prutarja oživili ob veliki pripravljenosti domačinov, ki z veseljem sodelujejo v skupini.
Napetost pred letošnjim pustom narašča, saj se želijo na pustni torek, ko bodo obiskali vse hiše na Velikem Obrežu, sovaščanom lepo predstaviti. V začetku februarja so se zbrali v svojem štabu sredi vasi, izdelovali maske in kape, pregledovali oblačila, predvsem pa merili prute, to je leskove kole.
»Prutarji odganjamo zimo,« pravi Jože Ogorevc, navdušen obrški prutar. »Naša posebnost so pruti, od tod tudi ime skupine. To so dolgi leskovi koli, ki so prav poseben pripomoček za odganjanje zime. Pruti so dolgi štiri in celo šest metrov, na vrhu pa okrašeni s pisanimi trakovi iz blaga. Sprva so bili trakovi papirnati, a so se v dežju ali snegu zmočili. Leskove kole narežemo na kakem velikem grmu divje leske, morajo pa biti kar se da ravni in močni, da se ne krivijo.«
Zraven maske pa harmonikar
Obrški prutarji imajo na glavi turn iz kartona, to je koničasto pokrivalo, na vrhu katerega so pangelci, in so, podobno kot pri prutih, narezani iz blaga. Obraz jim zakriva larfa, preprosta maska iz kartona. Sredi priprav na letošnje pustovanje so za pripravo teh mask, ki jih izdelajo s papirno šablono, uporabili kar stare gasilske koledarje.
Obrški prutarji so napravljeni enotno, ne glede na spol. »Na našo tradicijo opozarjajo že zanimivi izrazi, ki jih uporabljamo za posamezne dele našega, recimo temu pustnega kostuma,« pove Jože Ogorevc, ki je bil kar 12 let župan fašjenka na Dobovi. »Oblečeni smo v belo laneno rubačo, to je srajco, čez njo pa črn lajbič, torej brezrokavnik. Okrog vratu si zavežemo še zeleno ruto, ki je v enaki barvi, kot je koničasto pokrivalo. Spodaj oblečemo zelene bregeše, hlače, ki so bile prvotno bele, vendar so se z leti zaradi zaščitenega močvirnatega območja Jovsi obarvale v varovalno zeleno barvo. Obujemo še zelene črevlje, to je škornje, na katerih so zvončki, ki oznanjajo prihod pomladi.«
Skupinsko masko popestrita harmonikar ali dva, ki nimata kola ali pruta, saj igrata na svoja instrumenta. Omeniti velja še eno posebnost, to je fant ali dekle, ki namesto pruta v roki na ramenih nosi koš, v katerem so dobrine za okrepčanje skupine.
»Obrški prutarji na pustni torek obiščemo vse hiše v vasi, ljudje pa nas že nestrpno pričakujejo z raznimi dobrotami, s pecivom ali kako pijačo,« je povedal Stanko Jurkas, ki vestno vodi evidenco skupine. »Ob obisku oživljenih prutarjev z Velikega Obreža najstarejši prebivalci vasi potočijo tudi kakšno solzo, saj so veseli oživljanja tradicije in spomina na čase, ko so tudi sami na pustni torek hodili od hiše do hiše, odganjali zimo in klicali pomlad.«
Pred pustom še k frizerju
Domačini pripovedujejo, da segajo korenine obrškega pustnega obreda v prejšnje stoletje. Pisnih virov oziroma zapisov o tej tradiciji sicer nimajo, tudi morebitnih fotografskih zapisov ni. Zanašajo se na pripoved in spomin enega najstarejših prebivalcev vasi, ki šteje 96 let. Tako domačini danes ocenjujejo, da je tradicija Obrških prutarjev stara več kot sto let. Po teh pripovedih so bili nekoč oblečeni le v bela lanena oblačila, na obraz pa so si nadeli masko, ki so jo doma izdelali iz starega časopisnega papirja, ki so ga v plasteh lepili z mešanico moke in vode.
Starostne omejitve ne poznajo, v skupini sodelujejo ženske in moški. Zdaj je najmlajši član skupine Obrški prutarji star tri leta, najstarejši prutar pa jih šteje tam okrog 70 let.
Jože Zupančič ml. se spominja, da se je že kot otrok želel priključiti skupini domačih prutarjev na Velikem Obrežu, pravi pa, da že več kot 60 let sodeluje pri vsakoletnem pohodu od hiše do hiše. »Ko sem hodil v osmi razred osnovne šole, sem s to obliko pustovanja prenehal,« pripoveduje Jože. »Nanj smo se spomnili pred leti, ko smo oživili tradicijo prutarjev, sem pa danes najstarejši v skupini na Velikem Obrežu. Pred mnogo leti je bila strogo varovana skrivnost, kdo se je vse napravil v prutarja, nekateri so pred pustom šli k frizerju, da so nekoliko spremenili svojo podobo. Celo vrata so zaklepali pred nepovabljenimi radovedneži, da jih ne bi opazovali, ko so se napravljali za pusta.«
Na pustni torek zjutraj so šli po vasi najprej kosci in orači, po navadi so bili to otroci, ki so šli nato v šolo. Po pouku so se preoblekli v prutarje in hodili po vasi. Posebnost prutarjev z Velikega Obreža je tudi pokop »našega očeta«, kot pravijo. Na pepelnično sredo mirujejo, zato pogreb pripravijo v četrtek, ko očeta zažgejo in ga vržejo v vodo. Pred tem so opravili še pobiranje po vasi, kjer so jim darovali jajca, koruzo, fižol in včasih celo denar. Te nabrane zadeve so si nato razdelili, saj časi niso bili najbolj rožnati in je bila vsaka stvar nadvse dobrodošla.