FOTO: Prostovoljke so gasile le žejo

Kamniške prostovoljne gasilke so se pred osmimi leti domenile, da ne bodo same lazile po okoliških hribih, in so povabile še kolegice iz drugih slovenskih krajev. Pa se je po prvem zgodil drugi pohod in tretji in... letos že osmi. Tokrat se je pohoda udeležilo že 171 gasilk in tudi kakšen prostovoljec je bil med njimi, tako za vzorec. In še harmonikar Korel, ki je vlekel meh in godel ušesu prijetne domače melodije skoraj vso pot. Le na najstrmejših delih si je privoščil pavzo. 
Kam bomo pa šli? »Na goro, ampak pisano z veliko začetnico,« nam je dejala ena izmed organizatork Aljana Golob, ki je spremljala prav posebno pohodnico. Mami Marija, upokojena učiteljica in seveda prostovoljna gasilka, je namreč tega dne praznovala rojstni dan, in to – s trdnim korakom navkreber – že enainosemdesetega. 
Gora, kamor se je usmerila kolona iz Snovika, leži nad vasjo Gradišče v Tuhinjski dolini. Tam sta delno ohranjeno taborsko obzidje z obrambnim stolpom ter še cerkvica, poimenovana po svetniku Miklavžu in z zvonikom, ločenim od cerkve. 
Izjemno organiziran pohod – ob kakšnem razpotju je čakalo tudi gasilsko vozilo s prijetno ohlajeno vodo proti vročini poletnega dne – ni imel prehudega tempa. Zmogli, čeprav nekateri počasi, so ga prav vsi udeleženci. Pardon, udeleženke, saj so bile one prve in glavne. Tako, kot je doma. In kot je v gasilskih domovih, kajne, dragi prostovoljci, kar priznajte. Če žena doma podpira tri vogale, jih prostovoljne gasilke tudi v vašem gasilskem domu. 
Po oddihu na vrhu so si ogledali cerkvico in kajžarsko hišo, ki je hkrati mežnarija, kjer je še delujoča črna kuhinja, kar je velika redkost. Posladkali smo se s pecivom, ki so ga prav tako pripravile kamniške prostovoljke, nato je sledil potep po drugi poti nazaj na izhodišče. A veselja sploh še ni bilo konec. 
»Trudimo se pripraviti prijetno druženje gasilk prostovoljk in letos so se našemu povabilu odzvale članice kar tridesetih društev,« nam je razložila glavna organizatorka Vladka Bučevec in dodala, da jih je največ prišlo iz Prekmurja. »Na prvem pohodu je bilo osemdeset pohodnic, drugič jih je bilo še dvajset manj, a to zaradi vremena, saj je tako lilo, da sploh nismo mogle pogledati izpod dežnikov. Nato nas je bilo vsako leto več. Naš pohod je logistično popolnoma pokrit, imamo tudi medicinsko pomoč, pa tudi če je kateri zmanjkalo sape, smo jo do cilja ali potem nazaj na izhodišče prepeljali z vozilom, ki je bilo pripravljeno ob poti. Opazili ste lahko, da med nami, prostovoljkami, ni rivalstva, le dobre volje je na pretek in smeha.« To lahko potrdimo, saj smo bili priča poštenemu kosilu in gasilskim igram za dobro voljo in zabavo.