FOTO: Pri Aljaževem stolpu je pela zlodejeva vrv

LJUBLJANA – Ogromna skalna gmota, ki so jo velikani nekoč izkotalili na plan, je Triglav, in že naši predniki so bili, tako kot smo danes mi, vsakič prevzeti od slutnje skrite moči, ki se skriva v njem. Ko gre korak za korakom proti vrhu te za Slovence simbolike polne gore, se vedno nasiti duša. Petdesetič zapored smo se potrudili in poskušali stotniji žensk podariti koščke čarobnosti visokogorja, ki so se ga lahko dejansko dotaknile. V četrtek zvečer smo se srečali na Rudnem polju, si segli v dlan in po večerji začeli delati. Klemen Volontar je prevzel nalogo podati čim več koristnih informacij s predavanjem in prikazom načina hoje ter nošenja opreme. Sto in en droben, a zlata vreden nasvet. Razdelili smo se v skupine, vsak od spremljevalcev pohoda, prav vsi so člani Gorske reševalne zveze Slovenije, je prevzel šopek deklet in jim premetal in namestil nahrbtnike ter opremo, medtem pa sta zdravnik ekspedicije dr. Jernej Arh in njegova desna roka Gorazd Bregant pripravila poleg svojih še dva polna nahrbtnika medicine, ki je šla z nami na hrbtih vso pot gor in dol. Nato smo šli spat. Kajti čakala nas je obilna gorska tura.

Vodja pohoda Marko Matajurc je v petek minuto čez šesto pokazal pot proti Jezercem pa čez Studorski preval do doma Planika. Žal se je morala ena od pohodnic obrniti nazaj na Rudno polje že pod Draškim vrhom, v spremstvu Marka Kavčiča se je vrnila na Pokljuko, vodnik pa jo je mahnil za nami in bil tedaj, ko smo mi prišli do doma Planika, spet z nami, čeprav je vnovični start opravil tri ure pozneje, kot smo prvega skupaj. Pa še dve pohodnici, ki sta ostali na Vodnikovem domu, je mimogrede pogledal. V triglavskem domu Planika, planinski postojanki, kjer je nosilno tramovje iz leta 1877, smo pustili odvečno opremo in se razgledali proti vrhu.

Pošta z očaka

Temne meglice so se sukale okoli Aljaževega stolpa, spremenljivo oblačnost je podkrepila kakšna zaplata snega na poti navzgor, smo opazili z dvorišča koče. Poldruga popoldanska je bila na kazalcih, ko je prva naveza začela zadnjo etapo do našega skupnega cilja. Lani in predlani nismo mogli začeti osvajati vrha zaradi vremenskih razmer, tokrat smo imeli upanje, da nam bo uspelo, že iz doline vsak v svojem žepu in s tem veliko moč za zadnje raztežaje, kjer je najbolj strmo in najbolj nevarno. Pred pohodnicami smo v breg zagrizli Zdenka Golob in Francka Čebašek, pogumni poštarici z unikatne poštne enote 4284 Triglav, ter kronist dogajanja in prispeli do Aljaževega stolpa ravno prav, tolikanj prej, da sta dekleti odprli izpostavo pošte, za kar si zaslužita vse spoštovanje. Dobro uro in pol je potrebovala prva naveza do vrha, v manj kot pol ure pa so se nato zvrstile vse druge pohodnice s spremljevalci in z nasmehom smo sporočili v dolino: »Osvojili smo vrh!« Kot zadnji se je vzpenjal predsednik GRZS Igor Potočnik, osebno je prevzel skrb za le eno pohodnico, ki je od spodaj cagavo zrla proti vrhu Triglava, in ji izpolnil življenjsko željo. Glavnina se je že vračala, ko je bil pred njima še zadnji skalni vzpon, na vrhu ju je počakal vodja pohoda Matajurc in skupaj so se nato okoli osme zvečer vrnili do doma Planika. Drugi smo zavetje doma našli že okoli dve uri prej.

Čarobni sončni vzhod

Planinsko postojanko je kmalu objela tišina, velika večina pohodnic je zaspala že pred pol deseto, ko smo v kleti, kjer je kuhinja, spremljevalci pohoda s kuharicami pripravljali okusne sire in druge mlečne dobrote Mlekarne Celeia za zajtrk naslednji dan. Ker so naše udeleženke po pripovedovanjih vedele, da je doživetje sončnega vzhoda v gorah nekaj čarobnega, so že ob rani šesti uri preganjale hlad pred postojanko in čakale žarečo kroglo, ki nas je potem objemala ves čas vrnitve proti dolini, Rudnemu polju. Tam smo se pošteno podkrepili s kosilom v vojašnici, potem pa vsaki pohodnici pošteno potresli dlan s podelitvijo spominske diplome.

Nihče ni opravil nobenega koraka namesto deklic, ki so bile v naši letošnji jubilejni petdeseti stotniji. Vsak meter vzpona so opravile same, s svojo opremo na hrbtu, mi smo bili poleg le zato, da smo jim povedali, da brez poguma nikoli ne napišeš zgodbe, brez zgodbe pa ni življenja. Tokrat smo jo, polno veselja, vztrajnosti in zmage na visokogorskih strminah pisali skupaj, mi in naše vrle triglavanke! Nekaj njihovih koščkov mozaika iz letošnje triglavske zgodbe bomo objavili v jutrišnji izdaji.