RIBNICA – Danica Kožar iz Sušij pri Ribnici, za sosede in najbližje stara mama Dana, v življenju pozna samo delo. In nanj je najbolj ponosna, tudi pri 84 letih. Čila in pokončna kljub, kot pravi, bolezenski navlaki vztraja pri delu, tudi domačim pomaga pri prav vseh opravilih. Njene roke se nikdar ne ustavijo pri vrtenju kolovrata za volno in pletenju, ob tem pa skriva bogat zaklad ljudskih modrosti, poučnih pričevanj, bridkih resnic in dobronamernih kritik. Vedno izžareva dobro voljo, srčni nasmeh in pogovorno toplino, ki greje daleč naokrog. Le kaj drugega človek še potrebuje?
Med prvimi motoristkami
Danica Kožar je na vasi opravljala vsa najtežja dela, pri 51 letih je ostala brez moža in sama skrbela za otroke, bila je med prvimi ženskami v ribniški dolini, ki so opravile izpit za motorno kolo, uporabljala pa ga je za prevoz blaga za gradnjo hiše iz Ljubljane, Grosuplja in Kočevja. Na Tomosov kolibri je naložila tudi motorno žago za delo v gozdu ali grablje in vile za pospravljanje sena na daljnih senožetih. Tudi za traktor ima izpit. »Sin je dal obnoviti motor. Zelo sem navezana na ta stroj, ki me je nesel tudi tja, kamor z nogami ne bi mogla. Nazadnje sem se z njim peljala pred nekaj leti. In zdaj bi se še, a veste, kolki škripajo. O, ja, motor je pa še poskočen,« je nanj ponosna Danica. Prikliče spomine. »Delal je brezhibno, le enkrat je crknil. Pri Taborski steni nad Grosupljem se je tisti dan ulilo kot iz škafa in kajpak je tudi grmelo. Rinila sem torej moped na vrh hriba, navzdol pa je le vžgal. Sin, komaj polnoleten je bil, je malo bolj navil vrv za plin in je zlomil amortizer. Boš ti videl, me je zagrabila sveta jeza. Sklofutala sem ga in mu zabičala: 'To ni tvoje, proč od motorja!' In je zaleglo.«
V vseh 40 letih je le enkrat plačala kazen. Hitela je proti Sodražici, na njivo, ko jo je pri Ogrinčevi hiši ustavil miličnik. Rjavi Lojzek je bil, nikoli ne bo pozabila, in ni spregledal, da Danica nima tablice na motorju. Za to te bom oglobil, ji je rekel. Pa me ne boš, je Dana pokončno odvrnila, zatrobila in odpeljala. Za »pogum« jo je doletela kazen, 1200 dinarjev.
Oblači štiri generacije
Spomini na šolo v Sodražici in učiteljico Nežko Mikuličevo, Boštjanovo iz Slatnika, ki jo je naučila pletenja, ko je pri šestih letih ostala brez mame, ne bodo zbledeli. Šola je bila požgana, pouk so izvajali po hišah, spomni se Drobničeve in Maroltove. Pisali so na škrniclje, zvezkov ni bilo. »Zapisana sem bila kot odličnjakinja in sanjala o šolah. A se je zalomilo, oče je dejal, znanje že, že, a kdo bo, hčerka moja, delal na kmetiji.« S temi besedami jo je prikoval na dom.
Vselej plete, prede volno, šiva, iz ličkanja in slame izdeluje unikate, ter kroji. Njenih pletenih dizajnov so najbolj veseli najmlajši, ki so komaj shodili, v rokavice, nogavice in puloverje so oblečeni vsi družinski člani štirih generacij. Pravi, da je v vseh letih spletla več deset tisoč volnenih izdelkov, za prodajo ali darila. Še posebno ji godi, ker znanje prenaša na vnuke, pravnuke. »Vsakemu z veseljem pokažem, kako se v roki drži šivanko in gumb, v odraščanju pa me vedno sprašujejo, mama Dana, kdaj boš zame spletla rokavice, šal, jopo. Radovedno prisluhnejo tudi razlagi, kako smo si nekoč po težkem dnevu na njivi večere krajšali z družabnostjo med sosedi. Otroci so se igrali, moški kartali, ženske pa smo pletle in predle. Danes pa je eno samo sovraštvo, celo tako, da sin pred očetom zaklepa vrata.«
Redno se udeležuje tržnega dne v Sodražici, ki je zadnji vikend junija. Lani je zaradi operacije kolka ostala doma, šolarje ročnih del poučuje ob dnevu odprtih vrat. Vsakič učiteljicam dobronamerno zabiča: »Raje dajte otrokom šivanke in škarje, da se kaj navadijo, kot da zijajo v telefone in računalnike. Poglejte, kam drvi ta svet. Mladi imajo povsem zvezane roke. Ne rečem, da niso brihtni, a osnovnih življenjskih veščin ne poznajo. Za to so krivi predvsem starši, ki pri vzgoji otrok ubirajo najlažjo pot. Zato smo tam, kjer smo,« je kritična Danica. In sklene: »Živeti moramo s preprosto željo: imejmo se radi. Le tako bomo srečni.«
