MEDSOSEDSKO

FOTO: Pravdajo se zaradi ceste, ki je sploh ni

Objavljeno 04. oktober 2016 14.50 | Posodobljeno 04. oktober 2016 14.51 | Piše: Simona Fajfar

Zakrajškovi trdijo, da sosedje ne potrebujejo služnostne poti čez njihovo posest.

VELIKE LAŠČE – »Mi bi radi samo mir, da bi lahko mirno živeli. In bi lahko sedli pred hišo in nas ne bi nihče motil,« pravi 85-letna Jožefa Zakrajšek, ki v Mačkih 4 živi skupaj s sinom Janezom, ta je že 37 let stoodstotni invalid. Živita v hiši, ki so jo Zakrajškovi kupili pred kakšnimi 50 leti in jo obnovili. V nekdanjem gospodarskem poslopju, ki je od hiše oddaljeno le nekaj metrov, pa si je pozneje, v sedemdesetih letih, stanovanje uredil Jožefin drugi sin.

Toda Zakrajškovi zatrjujejo, da od leta 2010 nimajo več miru, saj se zaradi poti, ki pelje mimo njihove hiše in naprej v gozd, tožijo s sosedi. »Sosedje, ki pa tu sploh ne živijo, ampak so v Velikih Laščah, nam ne dajo miru,« razloži Jožefina hčerka Joža Vidovič, ki živi v Ljubljani, a redno prihaja domov in pomaga mami. V preteklosti je njena mama sosedom, ki so živeli v hiši poleg njihove, dovolila, da so s traktorjem vozili čez njihovo dvorišče, mimo hiše, vendar je to bilo le trikrat na leto, ko so vozili drva. »To ni bil nikoli problem: tukaj ni bilo ceste in se sicer ni vozilo, a so sosedje trikrat na leto tu mimo peljali drva, ker je bila to najkrajša pot iz njihovega gozda,« pravi Jožefina. Zakrajškovi pa so imeli in še vedno imajo edini dostop do hiše oziroma do obeh hiš po kratki makadamski cesti, ki pelje mimo sosedovega kozolca in po sosedovi parceli.

Prej s traktorjem, zdaj bi s kamionom

»Zdaj pa so sosedje, ki so hišo podedovali, prepričani, da lahko po tej poti vozijo tudi s kamioni,« razloži Joža Vidovič bistvo problema. Potem pokaže dvorišče, kjer se kratka makadamska pot konča in nadaljuje travnik. Odpelje tudi nekaj metrov naprej po njihovi parceli, kjer sta v zemlji dva rumena mejnika, ki označujeta, da je tu pot. »Ampak tu v resnici ni nič, ni nobene poti, ker se tu nihče ne vozi. Tu je le vrt,« pravi Joža in kaže dokument s sodišča, po katerem je soseda Olga Mišič na sodišču zahtevala, da se ji dovoli dostop »po obstoječi makadamski poti v širini 3,5 metra«. Joža nesrečno doda: »Kakšni makadamski poti? Če je pa ni?«

Čez zemljišče, kjer živijo Zakrajškovi, pa naj ne bi vodila le ena pot, ki pelje naravnost mimo obeh hiš in naprej proti gozdu. »Druga cesta naj bi zavila in šla med hišama. Toda te poti se ni nikoli uporabljalo, po njej niso nikoli vozili, niti trikrat na leto. Še več: včasih je bil tu sadovnjak,« pravi Joža Vidovič in pokaže na zemljišče med obema hišama, ki se konča z ograjo, za njo pa je spet travnik. Vmes, med hišama, so iz previdnosti postavili velike betonske lonce z rožami oziroma bučami. »Res, če tukaj vidijo makadamsko pot, naj vozijo po njej. Če pa poti ni, pa ne,« meni Joža Vidovič.

Sodišče služnosti ni ukinilo

Doda še, da Mišičevim sploh ne bi bilo treba prečkati njihovega zemljišča, če hočejo v gozd. Hišo imajo tik ob asfaltni cesti, ki pelje skozi Mačke, tako da bi lahko do svojega gozda dostopali po cesti, razlaga Joža. Tudi gozdarji po njihovi parceli ne vozijo, ker so druge ceste veliko primernejše kot pa vožnja po travniku. Odvetnik Peter Skubic, ki zastopa Olgo Mišič, trdi nasprotno: »Tožena stranka je v postopku trdila, da ima tožeča stranka drug dostop do svojih nepremičnin, za katere se potrebuje služnostna pot, vendar je ogled, ki ga je opravilo sodišče na kraju samem, potrdil nasprotno.« Mišičeva, ki tožita Zakrajškove, tudi nista imela namena »pridobiti« dela zemljišča Zakrajškovih, temveč zahtevata le dostop do svojih nepremičnin. Sodišče, dodaja Skubic, ni našlo razlogov za ukinitev služnosti.

Nesrečna zgodba, ki se dogaja v redko poseljeni vasi, kjer živi kakšnih 26 ljudi in do katere se iz Roba vzpneš po strmi cesti, po kateri premostiš 200-metrsko višinsko razliko, kljub sedmim letom pravdanja še nima konca. Po sodbah prvostopenjskih in višjih sodišč so pri Zakrajškovih odločeni, da gredo naprej v boj za pravico. Kajti če bi cesta obstajala, naj vozijo po njej, pravi Joža Vidovič, ki se strinja tudi z nekdanjim dogovorom, ki je veljal med sosedi: »Tako, kot so vozili v preteklosti – torej trikrat na leto in s traktorjem –, bi lahko vozili še naprej, ni problema. Ne strinjamo pa se, da bi nam čez dvorišče naredili makadamsko cesto v širini treh metrov in bi tu mimo vozili s kamioni.« 

Deli s prijatelji