EKOLOŠKO

FOTO: Pozimi jih slama greje, poleti hladi

Objavljeno 14. april 2017 20.26 | Posodobljeno 14. april 2017 20.26 | Piše: Tanja Gazvoda Jakše

Andrej Adamič: Hiše iz naravnih materialov so trajnejše in bolj zdrave.

Hiša Adamičevih je na prvi pogled kot vse druge. Foto: Tanja Gazvoda Jakše

VINJI VRH PRI SEMIČU – Dom družine z Vinjega Vrha pri Semiču je na prvi pogled čisto običajen dom. A nova lična hiša ni takšna, kot je večina hiš pri nas. Narejena je namreč iz naravnih materialov: lesa, slame, ilovice, apna. Da je v stavbo vtkana narava, je čutiti tudi v notranjosti doma, ki je prežet s prijetno energijo, domačnostjo in toploto. Vse to gre po eni strani pripisati belokranjski gostoljubnosti, zagotovo pa tudi sami gradnji hiše, ki je zrasla iz naravnih materialov.

»Ko sva z ženo Margito pred leti prvič videla Honka hišo, nama je bila tista hiša iz lesa takoj všeč. Takrat sva začela razmišljati o tem, da bi bila tudi najina iz lesa,« je dejal Andrej Adamič, gradbinec po poklicu. Pustimo zdaj ob strani dejstvo, da sta morala z ženo kljub obljubam, da bo trajalo največ leto in pol, več kot pet let in pol čakati na gradbeno dovoljenje, parcela, kjer zdaj stoji njun dom, je bila namreč nezazidljiva, čeprav je bilo nekoč tam zgolj kamenje in grmovje.

Učil se je pri očetu

Seveda se je Andrej, preden se je odločil za gradnjo svoje hiše, o tovrstni gradnji dobro proučil, še vedno pa se spomni filma Stroh im Kopf (slama v glavi), ki ga je predvajal Domen Zupan, ko je organiziral Dneve eko vasi. »V filmu je bilo ogromno podatkov, in ker sem gradbinec, potrebujem dokaz. Predstavljeni testi so me prepričali in pometli z vsemi dvomi, sploh kar se tiče zdravstvene oporečnosti, a tu so še drugi pozitivni dejavniki,« je nizal misli zgovorni gradbinec, ki se je prvih zidarskih veščin učil pri očetu, ki še vedno pomaga Andreju: »Oče je imel posluh za stare stavbe in vedno je poudarjal, da se da vse obnoviti, čeprav bi jaz takrat marsikaj raje porušil in postavil na novo. Oče je z veliko ljubeznijo in znanjem po starih metodah obnavljal večinoma spomeniško zaščitene objekte, v katerih je stoletno znanje starih graditeljev, veščin, ki so se mnoga po vojni prenehala uporabljati. In že takrat sem spoznal, kateri materiali so trajnejši.«

Adamičeva hiša ima leseno konstrukcijo, ki je postavljena tako, da so notri lahko zložili bale slame. Nekaj so imeli svoje, preostalo so kupili na ekološki kmetiji nedaleč stran. »Bale morajo biti balirane za gradnjo, kar pomeni, da mora imeti na kubični meter 140 kilogramov, običajne bale so pol lažje,« je nadaljeval Andrej. Tako zapolnjena konstrukcija je obita z lesom, omet je na zunanji strani apnen, notri pa ilovnat. In ker ima slama potrebno maso, je odličen izolator, kar se potrjuje tako poleti kot pozimi, sicer pa je skupna debelina njihovih sten 51 centimetrov, s čimer dosegajo toplotno prevodnost 0,10 W/m2K, s tem standardom pa so presegli kriterije, ki veljajo za pasivne hiše. »Poleti temperatura v hiši niti v največji vročini redko doseže 25 stopinj, a ne potrebujemo klime, pozimi pa je med 24 in 26 stopinj Celzija. A na zimo porabimo vsega 7 kubičnih metrov drv, z njimi pa istočasno grejemo vodo, kar pomeni, da porabimo tri- do štirikrat manj kurjave kot enako velika klasično grajena hiša,« ga je dopolnila njegova žena Margita, ki je izpostavila še lego hiše. Postavili so jo točno v smereh neba, saj poletno sonce potuje nad slemenom hiše in je poleti ne pregreva, zimsko sonce, ki potuje nizko nad obzorjem, pa skozi velike steklene površine segreva dnevne prostore.

Da je hiša dobro zvočno izolirana, kar je pri družini s štirimi otroki tudi pomemben element, je Andrej dosegel z mleto opeko, z njo so napolnjene predelne stene in etažna plošča. »Temelji so armirani, betonska plošča pod hišo pa nima železja, s čimer smo se izognili potenciranemu sevanju iz zemlje,« je pojasnil Andrej in dodal, da sta z ženo veliko pozornosti posvečala tudi nabavi naravnih premazov in pigmentov ter naravnih olj in voskov, s katerimi je mizar premazal masivno pohištvo, ki je torej brez za zdravje škodljivih lakov in običajnih barv. A Andrej, ki ima že eno desetletje svoje podjetje, kjer mu pomagata tudi oče Stanko in brat Rok, opozarja na edino negativno plat tovrstnih hiš, na sanacijo: »Hiše iz naravnih materialov zagotovo nudijo presežek bivanja in boljše ugodje življenja, a izvedba del mora biti strokovna, sicer je lahko sanacija draga. Prav zato so pomembne izkušnje tistega, ki gradi, te pa niso povezane samo z leti, pač pa predvsem z znanjem in izkušnjami.«

Kaj pa cena? Andrej pravi, da stane kvadratni meter takšne hiše na ključ 1400 evrov, klasična bi bila nekoliko dražja, če bi želeli enake rezultate. Hiše iz naravnih materialov bi se dalo zgraditi tudi ceneje, ker lahko uporabimo lokalne materiale: lesa je dovolj, prav tako ilovice, pa slame itd. Prav tu bi se dalo odlično izkoristiti industrijsko konopljo, ki jo v Beli krajini na veliko sejejo.

Sogovornik zavrača pomisleke, da je najbolj trdna hiša tista iz betona, že zgodovinski viri dokazujejo, da se lesene hiše uvrščajo med najstarejše zgradbe na svetu. Benetke so na primer začeli graditi na lesenih pilotih leta 500 in stojijo še danes. Prav tako so lesene hiše potresno varnejše, zanimivo pa je tudi, da se v požaru dobro obnesejo. Resda so stene zidanih hiš zgrajene iz negorljivih materialov, a so velikokrat toplotno izolirane z gorljivimi izolacijami, ki predstavljajo hudo požarno nevarnost. Test požarne varnosti Tehniške univerze na Dunaju uvršča leseno steno, napolnjeno s slamnatimi balami debeline 35 cm in ometano z ilovnatim ometom, v požarni razred F90, kar pomeni, da objekt, izpostavljen temperaturi 1010 stopinj Celzija, ne zagori uro in pol.

Dobro počutje

Adamičevi so v novi hiši dve leti, in v tem času so se že pokazali pozitivni vplivi na dobro počutje. Ob tem Andrej ne more mimo škodljivosti nekaterih materialov, ki jih vgrajujemo v naše domove in javne ustanove, ali z njimi zaščitimo pohištvo, omete, izolacije, talne obloge … V njih so celo radioaktivne snovi, topila, težke kovine in druge kemikalije, ki zastrupljajo naša življenja.

Pri Adamičevih poskušajo živeti čim bolj v sozvočju z naravo, tudi hrano, kolikor jo lahko, pridelajo sami. »Pri materialih in hrani je tako, da se vse bolj vračamo v preteklost, k znanju, ki so ga že imeli predniki. A če naredimo le en korak nazaj, smo v bistvu s tem naredili tri korake naprej,« je sklenil Andrej. 

Deli s prijatelji