FOTO: Poveljnika gasilcev tik pred domom izdalo srce

ŠMARTNO OB DRETI – »Devetnajstega maja sem, kot vsak dan, sedel na kolo. Kolesaril sem vse do Šempetra v Savinjski dolini, se obrnil in se vračal proti domu. A že v Malih Braslovčah me je začelo pri srcu čudno stiskati. Mislil sem, da bo minilo, saj sem kolesaril vsak dan in bil v dobri fizični kondiciji. A je postajalo vse hujše. Skozi Mozirje sem še prikolesaril, malo naprej od Nazarij, dva kilometra pred domom, pa nisem mogel nikamor več. Še sreča. Če bi nekako prišel do doma, bi najbrž legel na kavč, danes pa me ne bi bilo več,« nam začne pripovedovati, kako ga je presenetil srčni infarkt, 62-letni Slavko Bric iz Šmartnega ob Dreti, širši javnosti znan kot poveljnik Gasilske zveze Zgornje Savinjske doline. In tisti, ki je doslej pomagal že mnogim. Kot pravi, je bil zaradi fizične pripravljenosti prepričan, da ga srce že ne more izdati. A se je zgodilo prav to. »Klical sem ženo, pa je ni bilo doma, je pa bil k sreči doma sin in je takoj prišel. Prišli pa so tudi reševalci in me takoj priklopili na EKG ter mi dali tablete. Vseskozi sem bil pri polni zavesti, a so reševalci in zdravnica ocenili, da je stanje tako resno, da brez helikopterja ne bo šlo. Ta me je odpeljal v ljubljanski univerzitetni klinični center,« nam pripoveduje Slavko. In še kako se zaveda, da je njegovo življenje viselo na nitki. »V ljubljanskem UKC so mi rešili življenje. K sreči sem imel zamašeno samo eno žilo in po dveh dneh so me že odpustili in napotili na rehabilitacijo naravnost v Topolšico, tam sem ostal štiri tedne,« pripoveduje sogovornik, ki osebja tako v Ljubljani kot Topolšici ne more prehvaliti.

Vsak dan na kolesu

Devetega junija je Slavko praznoval 62. rojstni dan. »A ta je že moj tretji, dvakrat sem se namreč že znova rodil,« še pravi sogovornik. In nadaljuje, da je že leta 2001 zbolel za levkemijo. »Triindvajsetega maja tistega leta je sledila presaditev kostnega mozga in je bila uspešna. No, in vse to se je dogajalo tik pred mojim rojstnim dnevom. Letos pa me je srce spet izdalo slab mesec pred rojstnim dnem, zato pravim, da je ta že moj tretji datum rojstva,« pravi Slavko Bric, ki je zdaj že upokojen, še vedno pa je poveljnik GZ Zgornje Savinjske doline. Na dan je pred infarktom prekolesaril od 60 do 100 kilometrov, na leto kar 12.000. Povrhu gre na nordijske rolke, doma pa ima tako ali tako skoraj popolno fitnes opremo. »Še preden sem zbolel za levkemijo, sem bil triatlonec, udeleževal sem se manjših maratonov. Šport me spremlja vse življenje, zato sem bil res prepričan, da mene srce ne more izdati,« pravi Slavko. Ker pa je bil zaradi posledic zdravil po presaditvi kostnega mozga tudi ob kolk, teči ni več smel in se je preusmeril v kolesarjenje in nordijsko rolanje. »Menim, da me je infarkt zaradi dehidracije, morda je bil kriv tudi stres, nikakor pa tega ni moč pripisati moji pomanjkljivi fizični kondiciji,« je prepričan Bric, ki je tudi novinarjem dobro znan. Nenehno ga namreč kličemo ob vseh večjih intervencijah tako v njegovem domačem kraju kot drugje v Zgornji Savinjski dolini.

V Topolšici so mu povrnili moči

Najbolj sta se tudi njemu v spomin vtisnili dve. Ko je leta 2004 izbruhnil velik požar na gospodarskem poslopju na Venišah ter požar, ki je pred štirimi leti izbruhnil na območju težko dostopnega terena na Velikem Rogatcu. Tam so se gasilci, ob pomoči helikopterjev, z ognjem borili več dni, na koncu pa jim ga je le uspelo ukrotiti. »Pa poplave so pri nas tudi stalnica in tudi naš gasilski dom je bil večkrat v vodi,« pove Bric, ki je 20 let poveljeval domačemu društvu. In vedno, kot vsi gasilci, pomagal ljudem pri odpravi posledic bodisi požara bodisi vremenskih ujm. Slavko je zdaj odločen, da bo pomagal bolnišnici Topolšica, kjer je okreval zadnje tedne in so mu povrnili moči. Zato se je tudi osebno zavzel za zbiranje podpisov pod peticijo proti združitvi te bolni- šnice s celjsko ali, še huje, proti morebitnemu zaprtju. »Tu so sami prijazni zdravniki in sestre, z dr. Janezom Polesom na čelu, da o fizioterapevtih in drugem osebju ne govorim. Tudi okolica je lepo urejena, sploh pa ne zdravijo le pljučnih bolnikov, ampak je to odličen rehabilitacijski center za srčne bolezni, ki bi ga bilo škoda seliti drugam ali, bog ne daj, ukiniti,« poudari Bric, ki upa, da bo bolnišnica ostala takšna, kot je. Samostojna, lepo urejena in z zaposlenimi, ki delajo s srcem.