LJUBLJANA – Pozno popoldne so se svojci, prijatelji, znanci in sodelavci na ljubljanskih Žalah še zadnjič poslovili od policista Igorja Mauserja, ki je življenje izgubil, ko je v soboto hitel na intervencijo.
V jasnem poznem popoldnevu je večkrat zapihal rahel vetrič. Kot da bi vedel, da bo moral sušiti grenke solze na premnogih licih. Pogrebne slovesnosti se je namreč udeležilo na stotine ljudi. Krepko čez 100 je bilo samo Igorjevih kolegov policistov, ki so se prišli še zadnjič poklonit pogumnemu sodelavcu, ki je izgubil življenje, ko je hotel življenje rešiti. Pogrebne slovesnosti so se udeležili tudi predsednik republike Borut Pahor, ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar, generalni direktor policije Marjan Fank in drugi, ki so skupaj z Igorjevimi starši Igorjem in Cvetko, sestro Kristino in partnerico Jano Igorja pospremili na zadnjo pot. Ob žalostnih zvokih policijskega orkestra, ki je slovo začel s Chopinom, so se še enkrat zavedli, da Igor ni bil le velik človek, temveč tudi velik policist. Pomagal je vedno, ko je bilo treba, za sočloveka je imel poseben čut, za vsakogar je našel lepo besedo.
Marjan Fank: Moja skromna želja je bila prevelika
»Zagotovo je najtežja naloga, ki lahko doleti vsakega policijskega vodjo, da mora svojega policista pospremiti na njegovi zadnji poti. Še posebej težko je, ker je bilo izgubljeno življenje mladega policista, ki je bil komaj v začetnem obdobju policijske kariere,« je začel generalni direktor policije Marjan Fank. Z Igorjevim odhodom je v policijskih vrstah nastala velika praznina, vsi, ki so ga imeli čast spoznati, pa o njem govorijo v presežnikih. Bil je srce in duša kolektiva, izjemen človek, izjemen sodelavec in zares izjemen policist, ki je ljubezen in pripadnost svojemu poklicu živel, čutil in s svojimi dejanji izražal vsak dan.
Marsikateri od policistov je ob svojem nastopu sanjal, da bo nekega dne postal junak, da bo pogumno reševal življenja, vsi pa so se potihem tudi bali najhujšega: da se lahko tisto, pred čimer varujejo druge, zgodi tudi njim samim. »Za vsakim policistom ali policistko stojijo družine, ki živijo v strahu, da se njihov najbližji, sin ali hči, mož ali žena, brat ali sestra, nekega dne ne bi vrnil domov,« je povedal Fank, ki le težko najde besede, s katerimi bi lahko pomagal ob tako veliki izgubi. Od lanskega leta, ko so v policijskih vrstah izgubili štiri kolege, je želel le, da se takšno leto ne bi več ponovilo. »A je bila ta skromna želja očitno prevelika,« je grenko pristavil. Njegove žrtve ne smemo pozabiti ne mi ne generacije, ki prihajajo za nami, je vsem skupaj položil na srce.
Igorju v slovo je nekaj besed namenil tudi eden od prijateljev, ki je rasel skupaj z njim. »Rad si imel življenje, rad si imel ljudi. Vedno si z veseljem počel tisto, kar si delal,« je začel. Prepričan je, da bosta nekoč spet skupaj. »Kot že tolikokrat doslej si se brez razmišljanja odzval na službeni klic in odhitel na kraj dogodka,« se spominja, a se hkrati zaveda, da poti nazaj ni več in da bo Igor »tam« ostal za vedno. Kot je jemal službo, je jemal tudi življenje, prijatelje, celo neznance na ulici. »Prijateljevati s tabo ni bilo težavno. Krasile so te vse tiste vrline, ki jih danes velikokrat pogrešamo v vsakodnevnih odnosih /…/ Počela sva tudi stvari, ki jih odrasli ne počno: se na primer sredi mesta odločila, da preveriva, kdo je hitrejši v teku na 50 metrov.« Njuna poletja so bila rezervirana za potapljanje in raziskovanje morskih globin. Kjer koli se je Igor pojavil, je zasejal svojo nalezljivo dobro voljo, prijatelja pa sta ostala tudi, ko je bilo otroštva konec in so se začele prve ljubezni. V zadnjem času je Igor začel razmišljati tudi o nadgradnji svojega odnosa s partnerico Jano, želela sta si topel dom in otroke. »Verjamem, da bi ti uspelo, brez najmanjših težav,« je s solzami v očeh povedal prijatelj, ki želi, da bi bila posledica njegovega odhoda prijaznejše in varnejše delovno okolje in da bi lahko njegovi kolegi dejali: »Ni bilo zaman ...« |
Policist je bil tudi, ko ni nosil uniforme
Svoje misli je ob grenkem slovesu strnil tudi komandir policijske postaje Ljubljana Vič Andrej Medvešek. Ko se je vrvež na postaji z začetkom poletja nekoliko umiril, jih je pretresla vest, da je med delom zastal dih mladega sodelavca. »Odpiramo knjigo prijatelja in sodelavca Igorja,« je povedal Medvešek. Igor je bele liste svoje knjige začel polniti 15. februarja 1982 v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je odločil, da stopi po očetovih stopinjah in se pridruži policistom. »V želji po še boljši zaščiti, varnosti življenja ljudi si se pridružil tudi posebni policijski enoti,« je dodal Medvešek. Igor se je želel pridružiti tudi specialni enoti policije, a mu je to preprečilo zdravje. Kljub temu mu veselja do dela ni zmanjkalo, saj je bil vselej pripravljen storiti več, kot je od njega zahteval zakon. »Pomoč nemočnim in poškodovanim je bila tvoja vrlina, za kar si dobil tudi medaljo za požrtvovalnost,« se spominja komandir. Igor je bil policist vsak dan, tudi takrat, ko ni nosil uniforme. S svojimi dejanji je izboljševal svet, so prepričani njegovi policijski kolegi, ki se zavedajo, da je Igor to svoje poslanstvo, o katerem je bil trdno prepričan, vestno izvrševal vse do zadnjega trenutka svojega življenja. Ohranili ga bodo v mislih, zlasti pa v srcih. »Do ponovnega snidenja – tam gori nekje,« je sklenil Medvešek.
Dolg sprevod je Igorja pospremil na kraj, kjer so njegovo žaro položili v prerani grob.
