OSILNICA – Že ko pot popotnika pelje proti Kočevskemu, se ob cesti – ob zalogah drv ali hlodovini, ki čaka na odvoz v tuje kraje – bohoti več napisov, ki dajo vedeti, da je les tod ena od osrednjih dobrin: lesarstva in lesne galanterije opozarjajo nase, odkup lesa na panju pa ni eksotična fraza, ampak kruh posameznikov. Pozneje, ko cesta zavije do Osilnice, pa so na cesti redka že vozila, kaj šele ljudje ob njej. Tod vlada kraljestvo lesa, vse več pa ga pada s panjev.
Gozdovi so v zadnjih letih doživeli dva huda pretresa; prvi je bil žled, drugi lubadar, in slednji ni zaobšel niti Osilnice na južni meji s Hrvaško. »Pri meni se je v dveh mesecih pojavilo 20 sušic,« razloge za redčenje svoje hoste pojasnjuje 75-letni Alojz Janeš iz Osilnice: »Drevje se je sušilo, morali smo ga sekati. Poklical sem gozdarja, pa mi je svetoval, da je bolje posekati, ko je še sveže in še kaj vredno.« A v njegovi dolini, pravi Alojz, ni bilo nikogar, ki bi sekal.
Traktor namesto denarja
Janeš je našel možakarja na Kočevski Reki: »Zoran se je ponudil, da bo on sekal, nato pa je priporočal tega človeka, Franca Vinška. In Vinšek me je klical, ko je podiral pri sosedu: povedal sem mu, da je les na panju – posekaš, plačaš, odvlečeš.« Dogovorila sta se, »vse je bil ustni dogovor, na koncu sva si stisnila roko. Včasih je to nekaj veljalo,« doda upokojenec, ki se je s prodajo lesa nadejal priboljška k svoji ne prav bogati pokojnini. Za petdeset kubičnih metrov lesa je prejel 500 evrov akontacije, s svojim telefonom je poslikal Vinškovo osebno izkaznico in niti sumil ni, da bi šlo kaj narobe.
Janeš pripoveduje, da je Vinšek marca kmalu prišel podirat: »Ta lepše je najprej pobral in odpeljal, tisti les je šel takoj naprej, niti videl ga nisem.« Ostale so le veje, Alojzova žena Marija Janeš pa pripomni: »Dva dni je potem vlačil te veje, ker je sosedu nametal vse.« Vmes se je pokvaril traktor, s katerim je Vinšek vlekel požagana drevesa: »Pustil ga je v hosti in je še vedno tam, po les je prišel z drugim.« V gozdu je res traktor, 50 metrov od njega pa še pokrov; očitno je med Alojzovimi drevesi spustil traktorsko dušo, razpadel bo počasi.
Vmes je začel Janeš spraševati, kdaj bo dobil ostanek svojega denarja: »Od zelenih dreves, sušice in celuloze, ki jo je odpeljal, mi je ostal dolžan 1780 evrov.« Marija pove: »Vedno je obljubil: najprej zdaj, pa potem, pa drugi teden.« V sporočilih, ki jih je prejel Janeš, je mogoče videti, da je bil Vinšek enkrat v bolnišnici, drugič v Ogulinu na Hrvaškem, le dolga v Osilnici mu, pravita Janeševa, ni uspelo poravnati. Nazadnje sta se slišala pred dobrim tednom, a Janeš je do takrat že izgubil upanje, da bo kaj uredil sam z Vinškom: »Ko mi še ni vsega lesa odpeljal, me je klicala nekdanja sokrajanka Milena Novak, ali je že plačal. Potem sem izvedel, da tudi ostali iz Osilnice za les od njega niso dobili denarja.«
Ovadili so ga
Ko smo prišli na obisk do zakoncev Janeš, je bil pred nami tam že policist, ki mu je Alojz naznanil svoje poslovanje z Vinškom, v katerem ni bil poplačan. In vmes, ko nam je pojasnjeval zgodbo, je bila nekaj deset kilometrov stran, na kočevski policijski postaji, zoper Vinška vložena še ena ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Milena Novak (ki je po rodu iz Osilnice, živi pa na območju Ljubljanskega barja) je imela dovolj njegovih obljub: »Od 24. januarja, ko sem mu poslala številko tekočega računa, čakam na denar.«
Pri Mileni je bilo posekanega še več kot pri Janešu, gre za 130 kubičnih metrov. A Janeš nam je med vožnjo do svojega gozda v okolici Osilnice kazal, kje je Vinšek izvajal poseke: »Posekal je Zinki, pri Cvetki je odpeljal okoli sto kubikov. Tukaj dol je od Majde: kakor je končal, je pustil,« pojasnjuje Janeš, ko pokaže na gozd ob njegovem.
Ovadbo je ob Janešu in Novakovi vložila še tretja Osilničanka. Domnevni oškodovanci so tudi sestankovali, tako da utegne še kateri vložiti ovadbo na policiji. A Janeš in Novakova sta se odločila, da bosta svojo zgodbo delila z bralci Novic, da bi bili ob podobni prodaji lesa previdnejši in da ne bi – tako kot onadva – ostali brez lesa in brez denarja.
Vinšek se ne oglaša
Morda ni nepomembna podrobnost, da so les iz svojih gozdov tako prodajali starejši ljudje oziroma tisti lastniki, ki živijo v drugih krajih in nimajo možnosti oziroma sposobnosti, da bi sami sekali in prodajali les. Marsikomu je to prej skrb kot lastnina, s katero se redno ukvarjajo. Prav zaradi tega imajo sekači oziroma mešetarji z lesom pri takih precej več možnosti za svoje storitve pa tudi precej bolj odvezane roke in manj nadzora. Franc Vinšek bi se moral v predprazničnem sredinem jutru zglasiti na novomeškem okrožnem sodišču, kjer bi morali njemu in soobtoženki soditi zaradi neupravičene proizvodnje drog in prometa z njimi iz leta 2014 – a ne nje ne Vinška ni bilo. Prav tako smo poskušali Vinška v minulem tednu večkrat priklicati na dve telefonski številki, a se na nobeno ni oglašal, enkrat pa je naš klic zavrnil. Vinšek je sicer podjetje Hrast sečnja in spravilo lesa odprl že leta 2014, a ga je po slabih 13 mesecih poslovanja zaprl. Na kateri zakonski podlagi opravlja svoj posel, iz javno dostopnih poslovnih registrov ni bilo mogoče razbrati. Očitno bo moral dati organom pregona precej pojasnil.
