FOTO: Poleti najbolj odžeja gasilska cisterna

LITIJA – GVC 16-25 je uradna oznaka gasilskega vozila Prostovoljnega gasilskega društva PGD Kostrevnica v občini Šmartno pri Litiji. Pod nogami je zarohnelo skoraj 300 konjev, ko je predsednik društva Mitja Jesenšek obrnil ključ 13-tonskega, univerzalno opremljenega vozila za požare in tehnično reševanje v prometnih nesrečah: »Nekaj malega opreme je tudi za posredovanje v primeru izpustov ali razlitja nevarnih snovi in nekaj malega za poplave,« dodaja poveljnik gasilcev Urban Habe. Strojnik Brane Kotar je sedel zadaj in z 2800 litri vode smo se napotili proti hribovskemu zaselku Jablaniški Potok s tremi hišami, ki nimajo javnega vodovoda.

Brez vodovoda

Tri kilometre in pol se vije strma, makadamska, pravzaprav gozdna pot do hiše družine Panda, kjer živi Andrej z ženo Jeleno in hčerko Kajo. Kakšnih 50 metrov od hiše imajo urejeno vodno zajetje: »Kot kaže, se je v zadnjih letih vodna žila premaknila, zato nam vode zmanjka zlasti marca ob spomladanski suši in praviloma vsako poletje.« Samo julija so gasilci PGD Kostrevnica, ki šteje 156 članov, od tega je 72 tako ali drugače aktivnih, 35 pa operativnih, opravili 28 vodnih prevozov.

Mercedes niti v najhujši strmini ni zasopihal, počasi in vztrajno je lezel navkreber in se prebijal skozi zaraščeno pot, vejevje je striglo po rdeči karoseriji. »Daj, podloži kajlo,« je rekel Mitja in gasilca sta spretno izskočila iz tovornjaka, nato so do zajetja razvili C-cev. Andrej je odprl aluminijasti pokrov zajetja, desetar Brane pa je pognal rosenbauerco. Gasilno črpalko avstrijske znamke Rosenbauer, ki izdeluje vrhunsko gasilsko opremo. »Če jo redno servisiraš, dela neskončno dolgo,« smeje dodaja Mitja. V nekaj sekundah se je cev odebelila in voda je z močnim curkom zalivala in polnila zajetje. Kratkih sedem minut je trajalo, da so iztočili skoraj tri kubike vode. »Pa bo za en teden,« je dejal Andrej. Tako prostovoljni gasilci slovenskih gasilskih društev na območjih, kjer ljudje živijo odmaknjeno od vasi, srčno in brezplačno oskrbujejo prebivalce z vodo. Vsak dan enkrat, dvakrat, tudi trikrat ali štirikrat. »Julija smo peljali že 28-krat, samo letos smo imeli 80 vodnih izvozov.« Za to ne dobijo nobenega plačila. Ko zazvoni telefon in ljudje prosijo za vodo, se hitro najdejo vsaj trije, ki sedejo v tovornjak, ki je vedno poln vode, v stanju pripravljenosti torej, in odpeljejo.

Srečo imajo, saj imajo v društvu kar 12 šoferjev, ki so sposobni sesti za volan kombinirke, kot radi pravijo vozilu: »Glede na naš teren in naše potrebe smo pred devetimi leti kupili novo kombinirano vozilo s podaljšano kabino, za posadko šest plus šofer.«

Čakajo novo vozilo

V bližnjem društvu PGD Hotič bodo 19. avgusta dobili novo vozilo. Predsednik Dejan Škoda pove: »Naše staro vozilo ima cisterno 4000 litrov, z novim vozilom bomo lahko naenkrat peljali 5000 litrov.« Julija so vodo na ogrožena območja peljali 25-krat: »V poprečju odpeljemo okoli 70-krat, imeli pa smo rekord 119 vodnih izvozov v letu.« PGD Kostrevnica operativno pokriva 12 območij, od tega so na kar osmih zaselki, v katerih imajo prebivalci ob sušah praviloma težave z vodo. Cena pripeljanega kubičnega metra vode je 9 evrov. V primeru stalnega bivališča občina ljudem povrne polovico, sicer je polna cena. Gasilci priznavajo, da se stvari počasi urejajo, da se omrežje s pitno vodo širi, a še vedno se zdi, da je prostovoljnih gasilskih vodnih izvozov v evropski državi Sloveniji preprosto preveč.