RUDNO POLJE – Smo jo mahnili, še tema je oklepala Rudno polje, zadaj za vojašnico, kjer smo se dan prej zbrali. Pot je zavila v smeri najvišjega kamna naše deželice, tam stoji droben plehnat stolpič, ki ima dušo. Vsak Slovenec si vsaj enkrat želi osvojiti vrh in od leta 1966 se v stavbi naše časopisne hiše z žrebom določi stotnija mamic, sester, vnukinj, hčera, svakinj ter kar je še ženske žlahte, ki se septembra odpravi tja gor. Včasih več kot sto, kdaj pa kdaj kakšna manj, v sončnem vremenu ali okrašene s snežinkami, tudi pod pošteno močo so naše pohodnice že stopale po triglavskih poteh. Fantje iz Gorske reševalne zveze Slovenije, ki zadnja leta spremljajo naše pohodnice, so med potjo poskušali držati primeren tempo, pri tem še povedati in pokazati kaj zanimivega ob poti, pa tudi kakšen strahec so odgnali, ko so dekleta prvič pred Vodnikovim domom na Velem polju uzrla mogočnost nam svete gore. Ni se nam mudilo, vremenske razmere so se s sončnimi žarki smejale na vsa usta, a smo kljub temu v večini še pred pričakovano uro prispeli do triglavskega doma Planika.
Objemi, smeh
in solze sreče
Po poštenem počitku in nadevanju varovalne opreme se je šlo še v zadnji, najnapornejši del poti. Na otip grobo skalovje, mestoma so se v dlaneh znašle močne jeklenice, vmes srečevanja z drugimi pohodniki, a s potrpežljivostjo spremljevalcev, najbolj pa z lastno močjo in željo, se je vrh zdel že na dosegu dlani. Z Malega Triglava čez ozek greben je kakšni od pohodnic res zastalo srce ob pogledu navzdol, a spet prešerno zaigralo, ko se je tam zgoraj, že čisto blizu, srebrno zalesketala špica Aljaževega stolpa. Pošteno smo jim potresali dlan, vsaki posebej, ko so prenehale nizati korake. Da, bile so na vrhu! In mi ob njih.
Objemi so se vrstili, smeha in prešernih vzklikov nismo šteli. Na solze sreče smo se v desetletjih že navadili. Na žalost vseh deklet nismo mogli postaviti v okvir skupne fotografije z vrha. Nekaj jih zadnjega dela poti ni zmoglo, ostale so v zavetju doma Planika, saj smo, čeprav smo slišali tudi nekaj nerganja, postavili njihovo varnost na prvo mesto. Koliko je bilo odposlanih dopisnic, prisrčnih pozdravov ter iskrih misli z vrha prek naših dveh poštnih uslužbencev, ki sta čisto na vrhu odprla poštno izpostavo 4284 Triglav, nismo šteli, saj smo se pripravljali na vrnitev do koče. Še bolj počasi, še bolj pazljivo smo sestopali do vhodnih dveri, za njimi sta nas čakala okrepčilo in počitek. A kot se spodobi za večer v planinskih bajtah, se najde kakšen vešč muziciranja in smo seveda zaplesali. Ko je večina deklic že legla po pogradih zgoraj in spodaj, so gorski reševalci z ubranim petjem domačih pesmi spodaj v jedilnici skozi lesene špranje ostenja planinskega doma voščili lahko noč.
Ob zori pa nazaj
Dan zatem smo se v jutranjih urah, na precej prepišnem robu pod Triglavom, ki se je dremavo že pripravljal na objem novih povzpetnikov, čakali na oranžno kroglo, ki je prav posebno žareča zgoraj med gorami. Ko je sonce začelo oddajati zlate odtenke, smo v vodenem tempu krenili navzdol, vijugasto se nam je vlekla v zeleno odeta četa osvajalk Triglava. Nad Vodnikovim domom koleno ene od pohodnic žal ni zdržalo. Naš zdravnik odprave je še z dvema gorskima reševalcema posredoval na terenu, nato smo poklicali pomoč zračne posadke za posredovanje v gorah, ki je našo deklico po vitlu dvignila v helikopter ter prepeljala do bolnišnice na Jesenice. Celotna odprava ji iskreno želi čim prejšnje okrevanje!
Na Rudnem polju smo s sebe sprali znoj in se pošteno najedli dobrot vojaške kulinarike, nato pa vsem udeleženkam podelili diplome. Nekaj njihovih misli vam povzamemo v jutrišnji številki, hkrati pa bomo še sešteli, koliko kilogramov je odnesla tale naša triglavska dieta. Deklice in spremljevalci smo se pred vzponom in po njem tehtali, do jutri pa vam prišepnemo le podatek, da se je eden od vodnikov celo zredil.
