LJUBLJANA – Ste vedeli, da so v središču Ljubljane, v neposredni bližini zgradbe parlamenta, zapuščene zaporniške celice? Sedem celic je v kletnih prostorih nekdanje stavbe ministrstva za notranje zadeve na Beethovnovi 3, nasproti ustavnega sodišča.
Šlo naj bi za povojne zapore Ozne (Oddelek za zaščito naroda) oziroma Udbe (Uprava državne varnosti) in naj bi bili v uporabi do leta 1966, ko se je varnostna služba preimenovala v Službo državne varnosti (SDV). Celice spadajo v nepremično kulturno dediščino države in imajo status kulturnega spomenika državnega pomena.
Želijo urediti muzej
 | |
»Stoj za vse nas, za naše otroke, za Slovenijo. Naj ne bo sovraštva med levimi in desnimi,« je ena od obiskovalk dejala vrtnici, ki jo je zataknila v kot ene od zaporniških celic. Foto: Mo. S. |
Študijski center za narodno spravo, katerega direktorica je Andreja Valič Zver, načrtuje, da v celicah odpre muzej totalitarizma. »Muzej želimo opremiti z ohranjenim slikovnim, materialnim in arhivskim gradivom, dokumenti, pismi, ohranjeno literaturo, s pričevanji žrtev in njihovih svojcev. V njem želimo prikazati različne oblike nasilja, ki ga je izvajala povojna oblast in ki je doletelo različne sloje prebivalstva. Želimo predstaviti zgodbe svojcev umorjenih, obsojencev, političnih zapornikov, podjetnikov, obrtnikov, lastnikov zemljišč, kmetov, intelektualcev, zamejcev in Slovencev po svetu, članov verskih skupnosti, disidentov, prebežnikov čez mejo, zgodbe otrok in preostalih žrtev, ki so trpele pod nedemokratičnim režimom,« pravijo na centru. S tem želijo ohranjati spomin na nedavno zgodovino, mladi generaciji pa omogočiti vpogled v čas, »ko so bile izrazito kršene temeljne človekove pravice in svoboščine«.
Zaporniki skoraj brez svetlobe
Po zapuščenih zaporniških celicah smo se ob mednarodnem dnevu človekovih pravic sprehodili tudi mi. Celice so majhne, z manjšim okencem, na katerem je rešetka, po stenah so različni napisi, vrata pa močna in z več varnostnimi sistemi. Lesena obloga ne tleh trohni, ponekod je na tleh le beton, s sten odpada omet, dnevne svetlobe pa skorajda ni. Ena od celic nima električne napeljave, zazidano je tudi okno, po čemer se sklepa, da je služila kot temnica. V enem od večjih prostorov je najverjetneje bila skupna umivalnica. Fotografije celic si lahko ogledate v zgornji galeriji.
»Mene so takoj spravili v bunker 2 x 3 m v podzemlju zaporov. Sam beton, le v kotu deska, da sem lahko legel nanjo. /.../ Po tem urniku sem se nekako orientiral, da sem vedel, kdaj je dan in kdaj noč, kajti dnevne svetlobe nisem videl, dokler sem bil v tem bunkerju. /.../ Okrog sedmih zjutraj je bil zajtrk – četrt litra črne vode z okusom po proji in 7 dag koruznega kruha, med dvanajsto in trinajsto uro sem dobil pol litra neke motne vode, za katero bi težko določil, kaj se je kuhalo v njej. Le tu in tam sem našel v njej kak fižolček ali košček krompirja. Okoli šestih zvečer sem dobil pol litra nekakšne prežganke. Tako hrano sem imel vseh 107 dni v tem prostoru. /.../ Vselej, ko se je prižgala luč, so me zabolele oči, ker je bil prehod od popolne teme na svetlobo nenaden in boleč. V sedmih letih zapora so bili ti dnevi v bunkerju zame najtežji.« To je le delček poročila študijskega centra za narodno spravo, gre pa za izpoved zapornika Adolfa Malovrha. |
