KOČEVJE – V prvih treh desetletjih štirinajstega stoletja so Ortenburžani, grofje iz zgornje Koroške, na to območje, ki je bilo domala brez prebivalstva, naselili nemške kmete iz Koroške in vzhodne Tirolske. Kočevski Nemci so svoj jezik, srednjeveško nemško narečje kočevarščino, ohranjali več kot 600 let, vse do usodne izselitve leta 1941 v takratni rajh, v Posavje in Obsotelje, s čimer se je povsem spremenila etnična sestava prebivalstva. Naselje, kjer je danes Kočevje, se prvič omenja leta 1339 pod ledinskim imenom Mooswald (Mahovnik).
| Poizletniški namigi Za dušo: Stalna razstava v pokrajinskem muzeju o kulturni dediščini kočevskih Nemcev. Na Kočevskem, območju, velikem okoli 800 kvadratnih kilometrov, je v 176 vaseh prebivala nemška manjšina – ob koncu 19. stoletja okoli 19.000 ljudi. Danes je tu le še nekaj pripadnikov nekdanje manjšine, več kot sto vasi ne obstaja več. Družina Kobola iz Šalke vasi iz lesa izdeluje 17 različnih izdelkov, od nečk, skled različnih oblik in velikosti, do žlic, zajemalk. Najbolj so popularni medvedi različnih velikosti. Za telo: Roška pot – 60 kilometrov, Kočevska planinska pot 70 oziroma 130 km. Krajše poti: ruševine gradu Fridrihštajn nad mestom (najvišje ležeči slovenski grad, zgodba o Frideriku in Veroniki), planinska koča pri Jelenovem studencu, Ledena jama na Stojni. Za družine: Gozdna učna pot Rožni studenec, ki je lani zasedla 3. mesto na podelitvi priznanj naj pot 2011. Za kolesarje stotine kilometrov gozdnih cest. Reka Kolpa in Rudniško jezero za kopanje in ribolov. Za želodec: Gostišče Veronika – gobove in divjačinske jedi, npr. iz medvedjega mesa. Gostilnica Falkenau – gobove in divjačinske jedi, npr. medvedji golaž. Gostilnica Jasenc (Gorenje) – gobove, divjačinske in stare kočevarske jedi, npr. pobolica (kočevarska sladica), krompirjevi štruklji itd. V sezoni tudi polhi. Odprto konec tedna ali po dogovoru za skupine nad 10 ljudi. V neposredni bližini gomila iz halštatske dobe. V Gostišču Tušek (Gornje Ložine) se tudi dobro jé, na ogled pa imajo dva živa rjava medveda. |
Pet vojvod
Kočevje oziroma nemško Gottschee se je pozneje imenovalo po hojah oziroma številnih jelkah v prostranih gozdovih ob reki Rinži. Na Kočevskem je bil prvi slovenski kmečki upor leta 1515, ko so ubili graščaka Jurija Turna, upor pa se je iz Kočevja in drugih središč razširil na območje, večje od današnje Slovenije. Kočevska 1792 postane vojvodina. Imeli so pet vojvod: Karla Jožefa, Viljema I., Viljema II., Carlosa, ki je bil tudi ministrski predsednik Avstrije, ter Karla. Princesa Aglaja pa je bila najtesnejša prijateljica Marije Valerije, hčerke cesarja Franca Jožefa in cesarice Sissy. Med 2. svetovno vojno je bilo kar 22-krat bombardirano in ob Mariboru najbolj razdejan kraj v Sloveniji.
Nekoč grad, danes Nama
Pri Rudniškem jezeru me pričaka Mihael Petrovič ml., prevajalec, lokalni novinar in izjemen poznavalec zgodovine mesta in okolice. Jezero je z globino do 35 metrov eno najglobjih slovenskih jezer, nastalo pa je, ko je prenehal obratovati rudnik rjavega premoga, ki je v času razcveta dajal delo okoli tisoč delavcem. Tukaj gnezdi prek 60 vrst ptic, med katerimi je 15 vrst na rdečem seznamu ogroženih gnezdilk Slovenije.
Od gostilne Tušek Jezero, kjer je veliko parkirišče, se napotimo proti mestu. V križišču Roške in Tomšičeve ceste ter Ulice heroja Marinclja zavijemo levo ter pri parkirišču v drugo ulico na desno in spet desno v Prešernovo ulico. Prehodili smo več kot kilometer, tu je Šeškov dom – Pokrajinski muzej Kočevje zgrajen kot Sokolski dom, kjer je leta 1943 potekal zbor odposlancev slovenskega naroda. V njem so stalne razstave o kulturni dediščini kočevskih Nemcev, o razvoju slovenske državnosti in z risbami Božidarja Jakca na temo zbora.
Na koncu Prešernove zavijemo levo in čez most iz leta 1843, ki se s štirimi loki boči prek Rinžo. Na območju pred mostom je bila, preden so jo leta 1469 porušili Turki, prvotna turška naselbina, ki so jo potem zgradili na drugi strani mostu, v varnejšem okljuku na desnem bregu reke. Tu so leta 1492 dobili pravice do krošnjarstva in prekupčevali s suho robo, južnim sadjem in drobno galanterijo. Na Trgu zbora odposlancev je danes Nama, nekoč pa je tu stal grad, ki so ga v 17. stoletju postavili Auerspergi in ga je upodobil Valvasor.
Če ne boš priden ...
Preden čez Karlov most ponovno prečkamo Rinžo – ljudje se hudujejo, ker je preveč porasla z rumenimi lokvanji, ki naj bi jih v reko zanesel neki dunajski profesor –, je druga zgradba na levi Vila Skubec. Rihard Skubec je bil eden najpomembnejših slovenskih poslovnežev. Med obema vojnama je bil generalni direktor Trboveljske premogokopne družbe, pred tem pa generalštabni podpolkovnik avstro-ogrske in verjetno prve slovenske vojske. V Ljubljani je odkupil in obnovil Zoisovo palačo, bil pa je tudi lastnik Plešivskega dvora pod Uršljo goro.
Na desni strani je kamnita župnijska cerkev sv. Fabijana in Boštjana ter sv. Jerneja. Zgrajena je po načrtih arhitektov Friedricha Schmidta in Avgusta Kirsteina, na temeljih starejše mestne cerkve, ki jo viri omenjajo kot kapelo sv. Fabijana in Boštjana že leta 1581. Svetovno znani arhitekt Schmidt je bil najpomembnejši arhitekt Avstro-Ogrske. Njegovi so načrti za novo dunajsko mestno hišo, obnovo zagrebške in milanske stolnice, gradu Karelštejn na Češkem ... Posebnosti cerkve so baldahinski oltar, kipi Ivana Pengova, Franceta Kralja in Staneta Jarma, ki je oblikoval soho mestnega zaščitnika sv. Jerneja, slike Slavka Pengova, vojvodska klop, niša s srci kočevskih vojvod itd. Vanjo je zahajal Jože Plečnik, ki je v Kočevju obiskoval brata Andreja, in izdelal še vedno neuresničen načrt predelave obhajilne mize z nemškimi napisi.
Prečkamo Karlov most na Ljubljanski iz leta 1883, ki so ga poimenovali po vojvodi Karlu Auerspergu. Ko so ga leta 1937 obnavljali, so v stekleni kapsuli našli dokument s podatki o graditeljih mostu in vseh, ki so k temu pripomogli.
Takoj za mostom, na levi, je staro župnišče iz leta 1866 v klasicističnem slogu z renesančnimi dekorativnimi elementi. Med letoma 1896 in 1898 je kot kaplan tu bival Fran Saleški Finžgar, slovenski pisatelj in dramatik. V Kočevje so imeli v tistih časih v navadi premeščati uradnike, ki so se zoper kaj pregrešili, in od takrat velja rek: »Če ne boš priden, boš šel v Kočevje!« Tudi Finžgar ni bil priden, v Kočevje je moral, ker je priznal nezakonskega otroka.
Konj pred vlakom
Manj kot tristo metrov nas loči od Karlovega mosta do hiše, v kateri je kot orožniški častnik deloval Rudolf Cvetko iz Senožeč, prvi Slovenec z olimpijskim odličjem. Na olimpijskih igrah v Stockholmu je kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebrno medaljo v sablji ekipno, njegov reprezentančni kolega Richard Verderber, kočevski domačin, pa kar dve. V Kočevju je Cvetko na okrožnem orožniškem poveljstvu služboval od 1918 do 1929. Danes je v hiši, kjer je bila nekoč tudi mestna bolnišnica, trgovina pohištva.
Kakšnih sto metrov naprej, na desni strani, pa je Vila Kajfež, ki se uvršča med najlepše primere secesijske arhitekture v Kočevju. Postaviti jo je dal podjetnik Anton Kajfež. Imel je žago, ukvarjal se je z vinom, bil funkcionar na prvi slovenski borzi in pomemben donator kočevske čitalnice. O njem kroži naslednja zgodba. Kmalu za tem, ko je začel v Kočevje voziti vlak, je Kajfež stavil, da s konjem prijaha iz Ljubljane v Kočevje hitreje kot vlak. Pred uvedbo tega so poštne kočije iz Ljubljane namreč vozile kakšnih 10 ur. In res, stavo je dobil, konj pa je zaradi izčrpanosti poginil. Nagačenega je ponosni lastnik razstavil v svoji vili, kjer je ostal do povojnih dni. Potem ko je Kajfež bankrotiral, je to Kočevje skoraj spravilo na kolena.
Simbol sprave
Le streljaj je oddaljena občinska stavba, prej Marijin dom. V 19. stoletju je bil pod pokroviteljstvom prestolonaslednika Rudolfa zgrajen kot sirotnišnica, potem pa so usmiljene sestre tu uredile dekliško šolo. Leta 1990 je iz stavbe odjeknil prvi zares odmeven protest proti razoroževanju TO, spominska plošča na pročelju občine pa spominja tudi na začetke MSNZ, ki je začela nastajati prav na Kočevskem.
Na križišču zavijemo na desno v Kolodvorsko cesto, tik preden prečkamo železniško progo, stoji na desni nebotičnik. Stavbo je leta 1910 zgradil Kajfež za svoje delavce na žagi. Bil je tudi ustanovitelj tekstilne tovarne Tekstilana. Ker je bila to tedaj najvišja stavba v Kočevju, so jo poimenovali nebotičnik. V spodnjih prostorih sta bili gostilna in trgovina. V sosednji stavbi je bil mlin. V nebotičniku je mladost preživljala pisateljica Ela Peroci (Muca Copatarica, Moj dežnik je lahko balon …).
Pot nadaljujemo po cesti Trata XIV in Trata XIII, na levi strani zagledamo cerkev sv. Rešnjega telesa. Baročni oltar velja za enega najlepših v Sloveniji. Posebnost: sami angeli. Na hribčku nasproti je bilo nekoč morišče. Konec osemdesetih je cerkev postala simbol sprave med nemškimi staroselci in povojnim prebivalstvom. Na dveh spominskih ploščah so v nemščini in v slovenščini napisani najpomembnejši zgodovinski mejniki Kočevskega.
Nedaleč od ulice Trata XIII zavijemo na levo v ulico Trata VI in po poti Trdnjava prispemo do začetka naše poti kočevskih zgodb – do gostilne Tušek. Dolžina je nekaj manj kot pet kilometrov.
