LJUBLJANA – Že daljnega leta 1926 je ameriška poljudnoznanstvena revija National Geographic objavila prvo podvodno barvno fotografijo na svetu. Odtlej revija tudi na tem področju že desetletja postavlja standarde za najboljše podvodne posnetke vseh časov.
Za pionirja podvodne fotografije štejemo Hansa Hassa in Jacquesa Cousteauja v 30. letih dvajsetega stoletja. Hitro napredujoča tehnologija je omogočila kakovostne posnetke do velikih globin. Od časov, ko so na morski gladini prižigali eksplozije magnezijevega prahu, da so osvetljevali vodo do globine nekaj metrov, je minilo že kar veliko let. Danes tehnika ni več ovira – ostala sta fotografova ustvarjalnost in znanje.
Uredništvo slovenske izdaje revije je skupaj z Ljubljanskim gradom odprlo razstavo avtorjev, ki so na straneh revije National Geographic Slovenija objavljali svoje podvodne fotografije. Izbor fotografij razstavljajo Borut Furlan, Andrej Voje, Matej Vranič in Arne Hodalič.
Borut Furlan je sinonim za slovensko podvodno fotografijo in spada v sam svetovni vrh. Je dobitnik številnih mednarodnih nagrad in priznanj. Njegov največji tekmovalni uspeh je tretje mesto v skupni uvrstitvi na svetovnem prvenstvu v Egiptu leta 2000, svetovni uspeh pa je dosegel tudi kot fotograf in novinar za najboljšo naravoslovno reportažo vseh lokalnih izdaj (izhajajo v 40 državah po vsem svetu) revije National Geographic leta 2014.
Na razstavi fluorescenčno zeleno žari njegova kozica. »Bila je mrzla in mirna januarska noč. Niti mesečine ni bilo, prazno sprehajališče na piranski Punti so osvetljevale zgolj ulične svetilke. Na gladini sem še enkrat preveril opremo, prižgal ultravijolično svetilko, na masko namestil rumeni filter in se potopil. V šibki ultravijolični svetlobi, ki ji je še dodatno jemal moč rumeni filter, sem tonil v skoraj popolno temo. Oči so se počasi prilagodile na čisto nov svet, drugačen od tistega, ki smo ga potapljači vajeni pri običajnih nočnih potopih, kjer uporabljamo navadne svetilke. To je bil svet teme in šibke rdeče fluorescence alg, med njimi pa so nekateri manjši organizmi svetili v močni zeleni ali rumeno zeleni svetlobi. Ti drobceni žareči predmetki na temnem morskem dnu so bili moji fotografski objekti, kajti to so bili organizmi z močno biofluorescenco.«
Večina podvodnega sveta ostaja temna
Večina podvodnega sveta, tudi če ga osvetlimo z ultravijolično svetlobo, ostaja temna, nekateri organizmi pa pravljično zažarijo. Na vprašanje, zakaj nekateri morski organizmi fluorescirajo, znanost še ne zna enotno odgovoriti.
Andrej Voje je eno izmed fotografij predstavil takole: »Skoku v modrino sredi prostranega Rdečega morja sledi kratek spust v globino, le nekaj metrov pod morsko gladino, in priprava podvodnega fotoaparata ter bliskavk. Sledi čakanje in upanje. Po nekaj minutah vztrajnega čakanja zagledam v modrini obrise morskega psa. Obrisi se izostrijo, pred seboj opazujem oceanskega beloplavutega morskega psa. Med potovanjem skozi prostrane modrine Rdečega morja mu družbo delajo pilotske čistilne ribe. V njegovi bližini se počutijo varne, v zameno pa poskrbijo za ostanke hrane okoli njegovih čeljusti in za različne parazite na koži njegovega telesa. Sprva morski pes zaplava proti meni, a hitro spremeni smer in začne krožiti. Previdno si ogledujeva drug drugega. Med kroženjem se mi morski pes vedno bolj približuje in najina pogleda se končno ujameta. Ko začutim pravi trenutek, iztegnem kazalec in pritisnem na sprožilec.«
Matej Vranič je paradni fotograf slovenske izdaje National Geographica v t. i. wildlife ali naravoslovni fotografiji. Doslej je objavil sedem zgodb, za številne je prejel priznanje best edit, ki ga podeljujejo v uredništvu lokalnih izdaj National Geographica v Washingtonu. Ni specializiran za podvodne posnetke, a so tudi ti, ki nastajajo v sklopih reportaž o kopenskih živalih, izjemni in brez primere. Vrhunska je njegova fotografija, ki prikazuje vodomca v trenutku, ko je ujel ribo.
Ime in delo fotografa Arneja Hodaliča sta širši javnosti dobro znani. Svojemu očetu se je smejal, ko mu je že na začetku fotografskega delovanja dejal, da bo nekoč objavljal v reviji National Geographic. Zase pravi, da je pri tehniki fotografije perfekcionist in da mu je delo zabava, ki se prepleta z vsakodnevnim življenjem. Najbolj je doma v klasični črno-beli reportažni fotografiji. Ljubezen do reportaž je prenesel tudi v podvodno fotografijo, pod gladino ga zanimajo zgodbe. Podvodno reportažo iz reke Ljubljanice so mu kot prvemu slovenskemu fotografu objavili tudi v izvirni izdaji National Geographica.
Po besedah dr. Toma Turka, urednika za morsko biologijo pri National Geographic Slovenija, so razstavljene fotografije tehnično perfektne, še boljše pa jih naredi zgodba, ki jo pripovedujejo. Fotografi razstavljavci imajo odličen dar opazovanja in poznajo biologijo. Med fotografijami so tudi takšne, ki presegajo že tako visoko raven podvodnih fotografij, ki jih objavljajo lokalne revije National Geographica po vsem svetu.
