FOTO: Po eksploziji na ladji ostal brez obraza

LJUBLJANA – Eksplozija, ki je 24. aprila letos na ladji Tamar Splošne plovbe sredi Atlantskega oceana terjala dve smrtni žrtvi, dva pomorščaka pa sta bila zelo hudo ranjena, je na glavo obrnila življenje komaj 23-letnega Primorca Boruta Škrbca, ki je na ladji opravljal pripravništvo. Ko se je oktobra lani veselil nove življenjske preizkušnje, si ni predstavljal, da mu ta lahko spremeni življenje.

»Dobil sem drugo priložnost, tega se zavedam,« pravi fant iz Bertokov, ki je bil v požaru tako hudo poškodovan, da je bil tri mesece in pol v bolnišnici v Lizboni, od tega dva meseca v komi. Iz Portugalske so ga nato z letalom pripeljali do Benetk, od tam pa ga je rešilec 3. avgusta letos odpeljal naravnost v klinični center. Zdaj je Borut na rehabilitaciji v Soči, čaka pa ga še kup lepotnih operacij.

»Komaj čakam, da bom spet lep in si bom lahko našel kakšno punco. Pa da se čim prej vrnem na ladjo,« je optimističen mladenič.

Beg po razbeljeni lestvi

»Ogenj se je razplamtel, eksplozija pa me je najprej vrgla kakšnih deset metrov stran, nato je še parkrat počilo in me še večkrat vrglo. Ne spomnim se, kako sem vstal, a vem, da sem iskal izhod in da sem zato moral plezati po lestvi, ki je bila tako vroča, da mi je skrivilo prste in mi olupilo vso kožo,« svojo pripoved začne Škrbec.

Ker je elektrikar ravno pred tragično nesrečo popravljal alarm, se ta ob požaru na ladji ni sprožil. »A alarm kolegoma Filipincema – eden je bil sveže poročen –, ki sta v eksploziji umrla, ne bi pomagal. Ko so ju vlekli stran od ognja, se jima je vsa koža olupila. Spuščala sta neverjetne krike, težko opišem, a tako lahko kričiš samo, če goriš,« se spominja.

Hudo opečen je šel po pomoč in obvestit kapitana in drugega oficirja: »V šoku sem hodil po ladji, nato me je oficir nagnal v kabino, mi dal protibolečinske tablete, spil sem kokakolo in šel pod tuš. Do tu vse okej, verjetno zaradi adrenalina nisem čutil prav nobene bolečine. Potem me je začelo mraziti, pogledal sem se v ogledalo in videl, da sem čisto gol, plešast. V pizdo mater, sem si rekel, zdaj gre zares. Legel sem na posteljo, ves čas me je nekdo pazil. Reševalci so bili že v morju, ko sem začel noreti, da naj mi naredijo luknjo v grlu, ker nisem mogel dihati. Prišli so po dveh urah oziroma po 12 urah od takrat, ko je počilo,« pripoveduje mladi pomorščak in doda, da je reševalcem popolnoma zaupal. »Takrat nisem mogel več gledati, rekel sem si, to je to, niti za trenutek nisem pomislil, da bi lahko umrl,« se še zadnjih minut na ladji spominja Škrbec, saj so ga zatem reševalci dali v umetno komo.

Ko se je zbudil, je znal špansko

S helikopterjem so ga nato prepeljali na Azore, od tam pa z zasebnim letalom v Lizbono. Med zdravljenjem v tamkajšnji bolnišnici je imel devet operacij. Dvanajst ur je trajala samo operacija obraza, poškodovana pa ima še ušesa, nos, obe roki in obe nogi; zaradi poškodovanega živca za desnim kolenom pri hoji uporablja berglo.
»Tudi stopalo me ne drži. Želel sem si iti na Kongresni trg pozdravit naše zlate fante, a kaj ko vem, da bi mi vmes zmanjkalo nog,« pravi Primorec, ki se je pred poškodbo aktivno ukvarjal s košarko, kolesarjenjem, plavanjem.

Po dveh mesecih so ga prebudili iz kome, sicer krepak fant je tehtal le še 55 kilogramov, bil je tako brez moči, da ni mogel dvigniti niti roke. »Ko so prišli na obisk starši, jim je anesteziologinja razlagala, kakšno je moje zdravstveno stanje v španščini. Mama je v nekem trenutku rekla, oprostite, a ne razumem vas, mi smo iz Slovenije. Zdravnica je bila popolnoma osupla, saj sem jaz z njimi govoril tekoče špansko, čeprav tega jezika nisem govoril, in jim celo rekel, da sem Španec,« o nenavadnem odkritju pripoveduje fant. Medtem ko je bil v komi, je ves čas sanjal, pravi, da je živel vzporedno življenje.

Pozneje je imel vsak dan terapije. In travme. »Imel sem nočne more, ki so se večkrat ponovile. Neki škrati so me hoteli ubiti, mene pa je bilo zelo strah. Mogoče je to povezano s tem, da sem bil med tem, ko sem bil v komi, kar trikrat na robu življenja, kot so mi povedali zdravniki,« opisuje svojo izkušnjo.

»In kot da ni bilo dovolj operacij, me nekega dne zasrbi zadaj po riti, in ko sem se hotel popraskati, so mi prsti kar zdrsnili v rano. Zaradi preležanin so mi morali počez zakrpati celo zadnjo plat, nato sem moral 20 dni ležati samo na boku,« se nasmeje, v isti sapi pa doda, da je veliko prejokal.

»Če sem bil pred nesrečo malo podivjan, se zavedam, da mi je življenje podarilo drugo priložnost in da je zdravje na prvem mestu. Dalo mi je misliti, a moje življenje je zdaj usmerjeno v to, da se čim prej postavim na noge. Čez kakšno leto, ko se mi bo koža popolnoma zacelila, me čaka še kup lepotnih operacij, potem pa se želim čim prej spet vrniti na ladjo,« optimistično sklene pomorščak Borut.