PRELOKA – Tisti, ki ste pretirano navezani na živali, in tisti, ki prisegate na vegetarijanstvo, tega raje ne berite. Če vas moti kri, zamižite, če vas moti nečloveška bolečina, stisnite zobe, če vas motijo jajca, pojdite se solit! Tisti, ki to berete, pa vedite, da ste v povsem varnih rokah: z vami je namreč dr. Tomaž Zadnik!
Nekoč draga, danes pod ceno Kar je danes traktor, je bil nekoč vol. »Tudi po 15 let smo ga držali pri hiši,« je dejal 63-letni Jože Miketič. »V Preloki smo imeli le enega bika, h kateremu smo gnali krave, sicer pa so bili pri hišah sami voli.« Ta je ohranjal tudi izjemno vrednost, računali so v volovjih valutah. Za tri volovje pare si dejansko dobil marsikaj, dobil si svojo zemljo pa še hišo zraven. Jože se spominja: »Kilogram žive vage je bil enak 15 litrom nafte, danes pa za kilogram dobimo le liter ...« Osemstokilogramski vol je potemtakem v tistih časih stal okoli 17.000 evrov, Boštjan Starešinič pa bo zanj iztržil morda 2000 ali pa še to ne. »Včasih je imela živina res veliko ceno, danes pa ni vredna nič,« je klavrno odmahnil Jože. |
Z vrhunskim veterinarjem, ki ve o prežvekovalcih daleč največ v Sloveniji, smo se odpravili v Belo krajino. Boštjan Starešinič iz Preloke, mladi kmet, ki se je pred kratkim spustil v ekološko vzrejo, si je namreč zaželel – dva vola. Bika, stara leto in osem mesecev, težka manj kot 400 kilogramov, je želel kastrirati, skopiti po slovensko, želel jima je umiriti slo, njuno poželenje, zato da bi se v miru pasla in redila in ne imela nenehno v mislih teh krav, polnih mleka. »Za dvakrat več mesa, pa še veliko slastnejše bo!« je vzkliknil Boštjan, ki jima je po domače želel odrezati jajca. Navadno se to sicer dela, ko so bikci stari dva meseca, ta dva pa sta bila resnično že prava bika, zato smo bili pred pravim adrenalinskim izzivom!
Pik v Pika in Poka
Cerkveni zvonovi so zazvonili. Spektakel, ki so ga poznali že stari Karantanci, se je tako začel točno opoldne. V glavnih vlogah pa Tomaž in tehnik Čedo Bursač. Prekaljena in uigrana ekipa. »Čedo, bi kar začeli!« je svojo desno roko tedaj pozval izredni profesor. Boštjan ju je popeljal do temačnega hleva. Ob dve leti in pol starem Leoneju sta se nervozno prestopala sivca Pik in Pok. Kot da bi čutila, da bosta že čez kakšno uro ob moškost. Glavna akterja sta se izkušeno razgledala po prostoru, ocenila težo privezanih talcev in izdelala načrt. Čedo je medtem že pripravil osnovno orodje, mizico z zdravili, odmeril anestetik, približno mililiter tega uspavala gre na sto kilogramov. V delavski opravi je bil tedaj bojno razpoložen tudi že domačin Jože Miketič, ki je prisostvoval že vsaj 30 takšnim posegom. Doma ima pet volov, »malo za okras, malo za korist«, še navrže zaljubljenec v to delovno govedo.
»Mir!« je zavpil Boštjan. Bika sta bila vidno razburjena, nevajena toliko gostov. Pravi mrcini. »Ta dva sta čisto zmešana,« je opisal njuno nrav. »Kar počasi,« pa ga je tankočutno pomiril Tomaž. Vojna zvezd se je počasi začenjala, pravzaprav vojna titanov, človeškega razuma proti živalski volji. Zahtevali so popolno tišino, ko je Čedo usmeril prvi pik pomirjevala – v Pika. Potem pa še v Poka. Zdrznila sta se, verige so slišno zarožljale. Čedo je zdaj lovil pravi položaj, da je v repno veno usodno zapičil še debelo injekcijo uspavala. »Evo, oči se jima že zapirajo,« se je kmalu zatem rahlo nasmehnil Tomaž. Pik se je vse bolj slinil, postajal vse bolj omotičen. Napočilo je čakanje na njegov padec. Naposled je klecnil. Kot besni pazniki kakšnega taborišča so ga možje potem zvezali in zvlekli na drugo stran hleva. Boštjanova žena Tatjana je medtem pripravila krop, v katerega je potonilo kirurško orodje. »Brundo v nos!« je v tistem zaukazal kapitan Tomaž. Bika sta imela od takrat nekakšno rinko, s katero so ju še lažje obvladali. »Muuuuuu!« je glasno zatulil Pok. Ni se dal, videlo se je, peklensko trd oreh bo. »Je dobil premajhno dozo?« je na glas pomislil Jože. »Pa mu dajmo še malo!« se je strinjal Tomaž. »Uf, kako je vzdržljiv!« Medtem ko je Pik že dremal, je bil Pok kot kakšen izkušen heroinski odvisnik, naravnost za v bikoborsko areno. »Ne boste me,« si je najbrž mislil in hropel kot borec, ki stoje prenaša udarce.
Postal je vol
Potem pa je končno padel. »Čedo, primi, držite za vrvi, fantje, bikovo glavo k tlom, glavo dol!« so kričali drug čez drugega. Adrenalin je naraščal, ko so Poka obračali na hrbet. »Še mal', še mal', še mal'!« je glasno spodbujal Čedo. Bik pa je vse bolj hropel, pihal, renčal. Skozi vrata je nemo zrl 11-letni David. Bodoči kmet zna že voziti traktor, smo izvedeli in ga potrepljali po rami. V znak spoštovanja. Bik je bil zdaj spodrezan, človek mu je jasno pokazal, kaj pomeni evolucija, do katere točke razvoja je že prispel, od kod njegova prevlada. »Čedo, pohitiva zdaj!« je priganjal Tomaž. Začelo se je. Iz vroče vode je tehnik prinašal orodje, pean, nož, škarje, igle, cvirn, prinašal je zdravila. Začelo se je rezanje testisov, preobrazba iz podivjanega bika v pohlevnega vola. Najprej je Tomaž, za nekatere Tom, mošnjo razkužil z alkoholom, nato po njej razlil jod, vse to je izvajal ekspresno, bik namreč ni smel predolgo ležati na hrbtu. Zaradi želodca, njegovega vampa, ki bi se mu lahko zdaj zdaj obrnil. Pok je brcnil, Čedo in Tomaž sta se urno odmaknila. Zarjovel je, kot da so mu štete sekunde, muuuuu, zamolklo, grozeče, samo predstavljajte si, da se to zgodi vam. »Včasih so to počeli na živo,« nas je podučil Jože.
V tistem je bik že izgubljal jajca. Tomaž mu jih je stisnil z metodo dekapitacije, odrezal je namreč zgolj zgornji del mošenjske kapice, iztisnil testis, podvezal in zašil. Pri kraju je še z alkoholom razkužil ter popršil z antibiotikom. Čedo je medtem iz hleva pazljivo odnesel obe izvrstni kulinarični specialiteti. »Fertik!« je Tomaž povsem premočen dvignil roke. V znak zmage, v znak opravljene naloge. Vse skupaj je trajalo mogoče pet minut. Potem so ga morali hitro spraviti na noge. »Evo ga, bravo, miško, bravo, dečko!« so bili očarani nad njegovo vzdržljivostjo, nakar so bili z mislimi že pri Piku ...
Oba vola si bosta morala zdaj tri tedne lizati rane v hlevu, se umiriti, sprijazniti, potem se bosta skoraj leto dni pasla. Vse dokler ne bosta dosegla 800 kilogramov. Potem ju bodo zaklali.