BREŽICE – »Seveda bom športnik, ne bom pa atlet!« se hudomušno nasmeji 11-letni Nikolaj Kevo in se spretno zavrti na zadnjih kolesih svojega invalidskega vozička. Pričakovali bi namreč, da bo šel po stopinjah staršev, Lucije, nekdanje atletinje, in Vlada, prav tako uspešnega športnika, predvsem pa vrhunskega trenerja, ki je več kot desetletje treniral tudi našega olimpijca in svetovnega prvaka Primoža Kozmusa.
Petošolec je zbolel za redko in dokaj neraziskano perthesovo boleznijo, ki ga na srečo ne bo trajno zaznamovala, a okrevanje zahteva čas ter seveda veliko odrekanja in truda. Nikolaj, njegovi starši in sestra Katarina so zadovoljni, da se je krivulja bolezni zdaj obrnila na bolje, tako da si je deček že zadal cilj: na dan naredi pet korakov, več si ne upa, da si s preveliko aktivnostjo ne bi škodil. A Nikolaj dokazuje, da se lahko kljub bolezni veliko ukvarjamo s športom, samo volja je potrebna, s tem pa lahko tudi občutno vplivamo na tok bolezni. In kaj je perthesova bolezen? Pojavi se pri otrocih, in sicer začne odmirati glavica stegnenice, ki se v dolgotrajnem procesu razgradi in na njenem mestu nastane nova kost. A za obnovo kosti je potreben čas. Predvsem pa veliko potrpljenja ter pazljivosti, že en padec bi lahko občutno poslabšal stanje.
»Brez vloženega truda ni rezultatov. Nikjer. Ne v športu, poklicu, znanosti, umetnosti, niti pri premagovanju bolezni. Samo z vloženim trdim delom, odrekanjem, potrpežljivostjo, skromnostjo, preprostostjo prideš do rezultata in napredka,« pravi Nikolajeva mamica Lucija, ki jo je sinova bolezen, ko so izvedeli zanjo, močno potrla, še bolj Vlada: »A ko so se v začetku leta 2016 pokazali prvi uspehi pri obnavljanju kosti, sem bil vedno bolj prepričan, da je Nikolaja rešilo vloženo delo, vsakodnevne vaje za razgibavanje, magnetna blazina, ukvarjanje s športom in dejstvo, da je ves čas med ljudmi in ne zaprt v stanovanju.«
Nenadoma začel šepati
Nikolajeve prve težave so se začele pojavljati pred dvema letoma in pol. Prej živahen, zvedav, energije poln in aktiven deček, ki je treniral badminton, je nenadoma začel šepati, v enem tednu se je vse skupaj tako stopnjevalo, da niti na nogo ni mogel več stopiti. Sledile so preiskave. Antibiotik in počitek sta težave nekoliko omilila, nova angina pa je stanje močno poslabšala, a ker ne rentgen ne ultrazvok nista odkrila vzroka, so mu svetovali šest tednov počitka. »Ker se po treh tednih šepanje ni umirilo, smo se odločili, da ne bomo več čakali. Šli smo na magnetno resonanco na Hrvaško in takrat so se že pokazale prve spremembe na kosti oziroma v kolku, tam smo dobili tudi diagnozo, svetovali pa so nam, naj si poiščemo otroškega ortopeda. Tega imamo v Ljubljani in seznanil nas je s potekom bolezni in svetoval, da mora Nikolaj nogo povsem razbremeniti s pomočjo bergel in delati vaje, da se kost obnovi, pozneje pa da ne bo imel težav s kolki,« je sinovo stanje opisovala Lucija. Potem so kupili invalidski voziček, tako je bil Nikolaj zelo mobilen, popolnoma je razbremenil nogo, družina pa mobilnih ovir zato tako rekoč ni poznala.
Z diagnozo in spoznanjem, da ima bolezen svoj tok, da okrevanja ne bodo mogli pospešiti, se Kevovi niso mogli sprijazniti. Začeli so iskati še druge rešitve. O bolezni in njenem poteku so se posvetovali s specialisti na območju nekdanje Jugoslavije, v Nemčiji, Švici in Braziliji, hkrati pa so iskali rešitev v alternativnih metodah zdravljenja. »Po nekaj mesecih iskanja nečesa, česar ni, smo se sami odločili, da bomo delovali po zdravi pameti, energijskega delovanja pa nismo povsem opustili, saj smo s terapijami ugotovili, da se Nikolaj ob njih prijetno počuti. Iz izkušenj drugih in prebranega iz strokovne literature smo se odločili, da se pri Nikolaju potrudimo, da ohranimo gibljivost ter preprečimo atrofijo noge. V ta namen smo naredili program vaj gibljivosti in moči s fizioterapevtko v Zagrebu, kupili smo tudi masažno mizo. Ta program smo izvajali trikrat na dan po 30 do 45 minut. Poleg tega je bil trikrat na dan deležen magnetne terapije, za kar smo kupili magnetno blazino,« našteva Lucija.
Naučil se je potrpežljivosti
Čeprav je bila bolezen za najstnika šok in huda preizkušnja, se ni dal, tudi sam je motivacijo za napredek našel v športu, predvsem v plavanju. A če so Kevovi po prvem poletju, ki so ga preživeli na morju, upali, da bo zdravnik jeseni opazil izboljšanje, ga ni bilo, propadanje kosti se je nadaljevalo. »V prvem trenutku nas je to zelo potrlo, nato pa smo se odločili, da še bolj zagrizeno krenemo po začrtani poti. Po približno enem letu je bolezen dosegla dno, pred dobrim letom so se začele kazati prve pozitivne spremembe, kost se je začela obnavljati. Takrat smo vedeli, da smo na dobri poti, da se je vloženi trud že začel vračati. S pomladjo pa se je v Nikolaju še bolj močno porodila želja in energija po gibanju, po duhovni in fizični rasti,« poudari Lucija, ki je takrat prejela telefonski klic Marjance Pečar, učiteljice v OŠ Brežice, članice veslaškega kluba Čatež iz projekta Feel the freedom of water. Nikolaj se je preizkusil še v tej spretnosti, v čolnu je bil enakovreden drugim otrokom. Septembra 2016 je tekmoval na Bledu in postal državni prvak v parakajaku, dobil je svoj prvi pokal. Z veslači je začel obiskovati še plavanje, dvakrat na teden je začel trenirati namizni tenis, najbolj pa si je želel spoznati košarko na vozičku. Z družino je obiskal Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja v Novem mestu, ki so ga takoj sprejeli medse. Tako Nikolaj še dvakrat na teden trenira košarko z odraslimi in odlično zabija koše.
»Ko smo se po dveh mesecih bolezni vračali iz Valdoltre, kjer smo bili na pregledu pri specialistu za otroško ortopedijo, če bi bila morda potrebna operacija, je Nikolaj v avtu rekel: 'Ko bom zdrav, dajmo to vse zapisati, da bomo lahko pomagali drugim otrokom.' Njegova misel se nas je dotaknila,« prizna Lucija, Nikolaj pa doda, da ga je bolezen naučila potrpežljivosti, omogočila pa mu je tudi spoznavanje novih športov in novih prijateljev. Prav zaradi bolezni se mu je uresničila še ena želja, za katero prej njegovi starši niti slišati niso hoteli, saj živijo v bloku: dobil je psa Kikija, ki je zanj pravo zdravilo. In zvest sopotnik, za zdaj še na vozičku.