VIDEM – Noč na torek je sedemčlanski družini Edina in Suzane Bekonjić v Zagorici 25 odmerila le kratek spanec. Družino je prebudil osemnajstletni sin, ki ga je iz sna vrgel glasen pok. Prisluhnil je: »Pri žarnici na stropu se je iskrilo, slišalo se je tudi pokanje. Da bi natančneje ugotovil, kaj se dogaja, sem iz spalnice stopil na balkon. Zagledal sem dim in ob pokih dojel, da nam gori hiša. Šel sem zbudit mamo, očija. Očijev klic je zbudil vse, stekli smo na plan, oči je medtem še hitro stopil izklopit elektriko.«
Gasilci so se res izkazali
Mama se spomni sinovega klica: »Gori!«
Z zbujenjem in hitrim ukrepanjem je fant ob svojem obvaroval tudi življenja staršev, leto dni starejšega brata in treh mlajših sester. Opoldne, ko obnavljamo tiste najbolj odločilne in napete trenutke, mama reče sinu s priznanjem in hvaležnostjo: »Ti si nas vse rešil!«
On pa, kot da težko sprejme težo tolikšne zasluge, le skromno odmahne: »Ah, še največ je postoril oči.«
Med premlevanjem nočnih dogodkov ugotovijo, da so takoj, še gor iz hiše poklicali gasilce, potem so šele stekli na varno in jih zunaj tudi pričakali: »Tu so bili že v nekaj minutah in začeli gasiti. Ko so obvladali zublje, smo šli v hišo po stvari. Ob tem pa že tudi videli, da je škoda ogromna.«
Zgorela jim je večina strehe, stropi so se vdrli, pohištvo je uničeno bodisi od ognja bodisi od vode.
Uprava RS za zaščito in reševanje je v poročilu o požaru zapisala: »Ob 1.23 je v Zagorici, občina Dobrepolje, zagorelo ostrešje stanovanjske hiše. Petdeset gasilcev PGD Zagorica, Videm, Zdenska vas in Ponikve je požar omejilo in pogasilo. Ostrešje in podstrešno stanovanje je ogenj popolnoma uničil. Vzrok požara preiskujejo pristojne službe.«
Rdeči petelin, ki se je potuhnil, je zjutraj ob pol sedmih še enkrat buhnil nad balkonom. Gasilci so takoj planili nadenj in ga tudi hitro obvladali.
Vseh sedem Bekonjićevih se prostovoljnim gasilcem, ki so sredi noči izjemno hitro pridrveli nad ogenj, iz srca zahvaljuje za izkazano uspešnost in požrtvovalnost. Ustavili so besneče zublje in jim rešili tudi še del dragocenega imetja.
Bekonjićevi, ki so prej živeli v Grosupljem, so pred skoraj trinajstimi leti kupili to skoraj dvesto let staro kmečko hišo v Zagorici: »Počasi smo jo adaptirali. Zgornji del, mansardo, kjer smo zdaj živeli, smo zgradili sami.«
Požar je odnesel štiri otroške sobe, kopalnico, kuhinjo, jedilnico in pol hodnika: »Zgoreli so šolske potrebščine, oblačila, posteljnina, precej pohištva in druge opreme.«
Ko bi le še dobil delo
»Ampak glavno je, da smo rešili naša življenja,« v en glas pravita oče in mama ter pristavita: »Za drugo pa pač moramo ponoviti vajo.«
Ponoviti vajo zato, ker so enkrat že pogoreli: »Streha je gorela že konec januarja lani. Kot so ugotovili, je bil tedaj kriv dimnik. Škoda pa je bila precej manjša kot tokrat. Poškodovani zadnji del strehe smo potem sanirali, stroške smo pokrili z zavarovalnino.«
Dobrepoljska Zagorica Vasi z imenom Zagorica je na Slovenskem več. Ta, kjer je minulo noč gorelo, se razprostira ob cesti, ki pelje vzhodno od dobrepoljskega občinskega središča pod zakraselim in gozdnatim osamelcem Gorico. Dobrepoljska Zagorica je v svetu likovne umetnosti poznana kot rojstni kraj bratov slikarjev, grafikov in kiparjev Franceta in Toneta Kralja. |
Seveda so še naprej zvesti isti zavarovalnici, njen zastopnik si je z Edinom že takoj po požaru podrobno ogledal poškodbe.
Družina šteje pet otrok: »Najstarejši sin, ki mu je 19 let, je študent, leto mlajši obiskuje srednjo šolo za mehanotronika v Ljubljani, medtem ko so tri dekleta, 15-, 13- in 12-letna, še osnovnošolke.«
V spodnjem delu hiše, dokler ne pospravijo pogorišča in zgradijo nove mansarde, ne bo prostora za vse: »Prespali bomo pri sorodnikih.«
Obnova jim bo vzela veliko molči tudi zato, ker ne mama ne oče – tako se je pač spletlo – nista zaposlena. Mama je ostala doma zaradi otrok. Očeta, elektrikarja z dvajsetletno delovno prakso, je doletela žal vse prepogosta usoda: »Še pri gradnji stadiona Stožice sem bil pri firmi Eurolux med vodilnimi monterji za električne inštalacije. Ker pa je firma zašla v rdeče številke, sem jo moral zapustiti. Delo sem za nekaj časa zatem našel še pri dveh podjetjih, dokler nisem maja lani pristal med čakajočimi na zavodu za zaposlovanje. Od prejšnjega meseca pa čakam na ZPIZ, odločbe še nisem dobil, saj sem kot invalid tretje kategorije težko zaposljiv.«
Edin poudari: »Vsaka pomoč bi nam zdaj prišla prav, še najbolj pa, če bi mi kdo ponudil delo!«
Dela si želi kljub svoji invalidnosti: »Dviganje teže imam omejeno do deset kilogramov, prav tako pripogibanje, tudi ne bi smel ves delovnik stati, ampak osemurnega opraviti pol stoje in pol sede. To so pač posledice operacije hrbtenice med vretencema TH 7 in TH 8 med lopaticama, šest vretenc pa imam zvijačenih. Kljub temu je moja gibljivost normalna, kot tudi normalno občutim noge. Sem pa, kljub temu da je operacija medicinsko uspela in normalno funkcioniram, zaznamovan.«
Kdor bi želel pomagati Bekonjićevim, bi poleg pomoči zlasti s šolskimi potrebščinami, oblekami in še drugimi materialnimi dobrinami, ki jim jih je uničil požar, največ storil za njihovo dobrobit, če bi očetu, elektrikarju Edinu, ponudil njegovim sposobnostim primerno delo. Voljo do njega ima na zelo visoki ravni.
