NOVO MESTO, GORENJI VRH PRI DOBRNIČU – Pred petimi leti se je Senadu Alukiću z Gorenjega Vrha pri Dobriču podrl svet. Aktiven podjetnik, fasader in zidar, torej še kako vajen dela na višini, je padel z lastnega balkona, ko je šel zvečer pogledat psičke. Pozabil je, da so odstranili ograjo, ker so nameravali namestiti novo, in zgodila se je nesreča, ki mu je življenje povsem postavila na glavo.
»Sprva sem bil v nezavesti, ko pa sem prišel k sebi, sem začel vpiti na pomoč. Soseda je šla po naključju mimo in me je našla. Takrat nisem čutil telesa, a sem mislil, da je kaj narobe z glavo, ker sem se prestrašil. Roke so bile na začetku še gibljive, noge pa negibne. A v tistem trenutku si nisem niti dovolil pomisliti, da imam poškodovano hrbtenico,« je tisti mrzli jesenski nedeljski večer opisoval 57-letni Senad in priznal, da je vseskozi mislil in upal, da se bo njegovo stanje izboljšalo, tudi takrat, ko so ga zdravniki in fizioterapevti pripravljali na to, kako živeti s tako težko invalidnostjo. Pri nerodnem padcu s 3,3 metra si je namreč zlomil četrto vretence, kar pomeni, da lahko giba le z glavo, z usti upravlja tudi invalidski voziček. Spoznanje, da bo priklenjen na voziček, je bilo težko, sploh zaradi odraščajočih otrok, najmlajša Alenka je bila takrat stara šele 10 let, sin Alen 20, Jan pa 12 let.
»Prevozi so za člane našega društva eden od pomembnejših programov, saj se brez prevozov ne morejo udeležiti dejavnosti. Več kot polovica naših članov je namreč brez lastnega prevoza, javni prevozi pa niso prilagojeni. V zadnjem času smo več pozornosti namenili članom, ki ne morejo sami |
Eno leto v bolnišnici
Senad je po poškodbi eno leto preživel v bolnišnici. Kaj vse je preživel v tem času! Tudi številni zapleti in bolezni so se pojavili, dvakrat je dobil celo sepso in komaj ostal živ. »Če bi imel le malo šibkejše srce, ne bi preživel,« se danes nasmehne 57-letnik, ki je ob našem pogovoru kar žarel od veselja in sreče. Prišel je namreč v prostore Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja v Novo mesto, kjer je v začasno uporabo dobil novo vozilo, prilagojeno za prevoz invalidov. Društvo je Renaultovega kangooja nabavilo z lastnim denarjem in s pomočjo donatorjev, prilagojen kangoo pa pride še posebno prav za prevoz tetraplegikov, invalidov torej, ki imajo prizadete roke in noge in ki s svojimi električnimi vozički potrebujejo več prostora, prav v ta avto pa se lahko zapeljejo z vozičkom vred. Zdaj bo avto nekaj časa uporabljal Senad s pomočjo svoje asistentke Marjane Hribar, ki je zaposlena prek zveze paraplegikov. Zanj skrbi med tednom dopoldne, potem pa skrb prevzamejo domači, žena Alojzija Alukić Božič in otroci. »Z Marjano sva tudi veliko zunaj. Zadnjič sva šla peš na kavo kar v Dobrnič, to je pet kilometrov v eno stran, in ker živim v hribih, je bilo kar naporno, sploh za Marjano,« veselo pove.
Ceni vsak trenutek
Senad je kljub invalidnosti poln optimizma, zaveda se namreč, da je njegovo življenje viselo na nitki, zato zna ceniti in uživati v vsakem trenutku: »Veselim se na primer že, če vidim ptičko na veji. Pa ko vidim človeka, sem vesel zanj, da je zdrav. Veselim se prihodnosti, zadovoljen sem, da je družina zadovoljna, da so otroci uspešni in čakam tudi čas, ko bom dobil vnuke,« zadovoljno našteva Senad, ki pogovor rad obrne na šalo. Ko ga je pred časom nekdo vprašal, kakšno bolezen ima, ker je na vozičku, mu je odgovoril, da se njegova bolezen imenuje neprevidnost.
»Saj sem težko sprejel dejstvo, da sem postal invalid, na to sem se navadil, a zdaj mi ne ostane drugega, kot da se borim. In vesel sem, ko vidim, da se pred menoj kaj dogaja. Druženje je zdravilo za ljudi,« doda optimistično. Udeležuje se tudi dejavnosti v Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, a je le opazovalec, saj sodelovati zaradi invalidnosti ne more. Ob tem se spomni na pretekla leta, ko ni imel svojega prevoza, zanj so seveda vedno, ko ga je potreboval, poskrbeli v društvu, kombi ga je peljal k zdravniku, tudi na izlete in po nujnih opravkih. »Brez avta ne vidiš dlje od doma. Zdaj imam avto že nekaj dni in lahko rečem, da je občutek odličen! Zdaj grem lahko v svet, Marjana ima veliko izkušenj z vožnjo in ji popolnoma zaupam. Imam občutek, da so se tako pred mano odprli novi cilji,« je hvaležen Senad.