LJUBLJANA, TUZLA – Pred enim letom je bil Zehrudin Ćosić še zdrav, močan in delaven človek, potem pa se je v trenutku njegovo življenje spremenilo in postal je invalid, paraplegik. V belgijskem Antwerpnu je pri delu za slovensko podjetje in ne po svoji krivdi komaj preživel padec skozi streho vrtca, ki so ga obnavljali. Da je nesreča še hujša, mu je hrbet obrnil njegov delodajalec, poleg tega pa je iz Belgije dobil visok račun za zdravljenje v bolnišnici, čeprav je imel vsa zavarovanja.
»Plačuješ davke, zdravstvena zavarovanja in vse prispevke, ko pa na delu postaneš invalid, te vsi zapustijo in še zahtevajo plačilo. Kako je to mogoče, kakšna Evropa je to?« se sprašuje moški v najlepših letih, 52 jih ima, ki ga je usoda za vedno prikovala na voziček, s katerega zdaj z žalostnimi očmi zre v prihodnost.
Zehro, kot mu pravijo njegovi, je moral iz Tuzle kot mnogi Bosanci iz v vojni opustošene domovine s trebuhom za kruhom v Slovenijo, da je lahko preživel družino. Od leta 2003 je kot varilec, zidar ali krovec delal pri nas za različne delodajalce po pogodbah, ki so imele eno skupno lastnost – minimalno plačo, od 800 do 900 evrov. Tu je tudi živel in ves ta čas plačeval vse prispevke, davke in zdravstveno zavarovanje.
Ko se je pojavila priložnost, da s slovenskim podjetjem odide v Belgijo, ni pomišljal. Potem se je zgodilo, med delom je padel skozi preperelo streho in obležal.
»Ničesar se ne spomnim, po enem tednu sem se zbudil invalid. Prej sem bil človek, šel sem v Evropo, da bi moja družina bolje živela. V Sloveniji sem samo delal, po 12 ur na dan, tudi ob sobotah in praznikih, v Bosni pa sem rad hodil v hribe in lovil ribe, močan sem bil kot bik. Zdaj pa se ne morem niti premikati, pri vsem mi mora pomagati žena. Brez nje me ni,« žalostno pripoveduje Zehro, utrujen od nočne vožnje iz Tuzle v Ljubljano, kjer je imel nekaj pregledov na Univerzitetnem rehabilitacijskem institutu URI - Soča, kjer smo se tudi srečali.
Doplačilo kljub modri kartici
Po nesreči, ki se je zgodila 9. marca lani, so ga v antwerpenski bolnišnici zdravili do konca maja, nato pa je bil dovolj stabilen, da so ga odpeljali v ljubljanski UKC in po končanem zdravljenju še na nekajmesečno rehabilitacijo v Sočo. Zaradi hudih poškodb hrbtenice je paraplegik.
A zakaj mora belgijski bolnišnici poplačati račun v višini 2950 evrov in zakaj tega ne pokrije zavarovalnica, saj je bil obvezno in dodatno zavarovan, pa tudi modro evropsko kartico, ki pokriva stroške nujnega zdravljenja, je imel?
»Ta strošek mora zavarovana oseba sama plačati, saj pri uveljavljanju pravic do zdravstvenih storitev veljajo predpisi države članice EU. V primeru, da je treba določeno storitev doplačati, to velja tudi za zavarovane osebe RS. Svetujemo, da se navedeni račun poravna, saj lahko v primeru neplačila izstavitelj računov zaračuna zamudne obresti,« so zapisali na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).
Zehro in njegova žena Zikreta Ćosić sta povsem obubožana, saj tako rekoč nimata dohodkov. Delodajalec, pri katerem je zaposlen po pogodbi za določen čas, mu je po nesreči prenehal izplačevati plačo oziroma nadomestilo, odmerjeno od minimalne plače. Šele po posredovanju delovnega inšpektorja se je nekoliko zganil, vendar dobi izplačilo neredno – kadar je podjetje pri volji. Podjetje Sova Tri, d. o. o., iz Radelj ob Dravi smo seveda poklicali in hoteli povprašati, zakaj ne pomagajo človeku, ki je pri delu za njih doživel delovno nesrečo, vendar se na naše klice niso odzvali.
Lepo bi bilo že, če bi jih iz podjetja vsaj poklicali in povprašali po njegovem zdravju, je prepričana Zikreta Ćosić. »Strašno je bilo, klicali so me, da se mu je zgodila nesreča, jaz pa nisem imela niti toliko denarja, da bi lahko poklicala nazaj. Prosila sem podjetje, ali mi nakažejo vsaj 20 evrov za telefonsko kartico, pa niso hoteli. Ne morem verjeti, kam smo prišli, da se nam to dogaja. Kakšna solidarnost, kakšna pomoč, vse skupaj je katastrofa!«
Delavec brez pravic
Med rehabilitacijo na Soči so mu ob strani stali le medicinsko osebje, še posebno socialna delavka Vanja Skok, ki je o pacientovem težkem zdravstvenem, psihološkem in socialnem stanju tudi obvestila Delavsko svetovalnico. Tam zaposlena Laura Orel nam je o njegovi kalvariji, ki jo ves čas spremlja in mu hoče pomagati, povedala: »V tej zgodbi je vse narobe, saj je vse po zakonu, a vendar zelo krivično do človeka, ki se mu kaj takega zgodi. Delavci so popolnoma prepuščeni dobri volji delodajalca in so popolnoma brez pravic. Gospodu Ćosiću tako njegov delodajalec ne izplačuje plače, kakršna mu pripada, čeprav bi po izplačilu dobil povrnjeno od ZZZS. Nadenj smo šli s tožbo, a se ne odziva, Belgijci pa seveda ne čakajo in pričakujejo, da bodo računi poplačani. Zdaj smo vsaj dosegli, da lahko odplačujemo na obroke. Problem je v tem, da je gospod Ćosić zaradi delovne nesreče paraplegik in brez denarja, odvisen od tuje pomoči, država pa mu ne omogoča pravic, ki mu pripadajo.«
Delavska svetovalnica je ob takih predpisih, kot jih imamo, pri uveljavljanju njegovih pravic precej nemočna, ji je pa v lanskem letu uspelo prek Zveze paraplegikov Slovenije zbrati okoli 3000 evrov za nujne življenjske stroške, pripoveduje Laura Orel: »A ta denar so Ćosićevi porabili za nujno prilagoditev stanovanja za invalida, kakršen je postal, in za transporte med Tuzlo in Ljubljano. Pomagal je tudi CSD Velenje, ki je prispeval 450 evrov za zdravljenje, in ta znesek je gospod Ćosić že nakazal belgijski bolnišnici. Za plačilo ostane še 2500 evrov, in to je resnično znesek, ki ga sam ne more plačati in potrebuje finančno pomoč.«
Pomoč Zehrudinu |