CERKLJE OB KRKI – Alfonz Vahčič je končal gostinsko šolo, nato hotelirstvo in odšel v Nemčijo. »Tam sem ostal deset mesecev, nato sem se vrnil odslužit vojsko in potem nazaj v München.« Delal je kot natakar v hotelu Bayerischer Hof, postal je šef strežbe, med drugim je bil osebni natakar Rogerju Mooru, najbolj znanemu Jamesu Bondu. Preselil se je v Garmisch-Partenkirchen, kjer je delal v restavraciji Zagreb Grill, nato je s prihranki v Solingenu pri Karlsruheju najel gostilno. Po štirih letih se je najprej preselil v Straubing, nato pa je v Mittenwaldu najel drugo gostilno in tam ostal šestnajst let.
Vso pozornost je posvetil delu, zato je ostal samski. Kmalu po osamosvojitvi Slovenije ga je poklical danes že pokojni brat Jože in ga obvestil o možnosti najema kredita v Slovenski investicijski banki v Ljubljani.
Tako sem se nasral!
»Razložil mi je, da se lahko najame kredit na podlagi sporazuma o finančni pomoči med Slovenijo in Nemčijo. Sredstva naj bi pomagala pri lažji vključitvi in ustvarjanju razmer za življenje po vrnitvi domov, predvsem pri zaposlitvi. Nedolgo po tistem klicu, tujine sem imel že dovolj, bilo je leta 1994, sem se odločil za najem kredita. Tako sem se nasral.«
3055 nemških mark kredita na mesec, poleg še okoli tisočaka interkalarnih obresti.
Štirinajstega februarja 1995 je bilo Vahčiču odobrenih 150.000 nemških mark kredita, nato še novembra istega leta dodatnih 70.000.
»Pogoj je bil, da zapustim Nemčijo. Prišel sem nazaj v Cerklje ob Krki in na drugi strani naše družinske parcele sem se namenil obnoviti hišo, zgradil se bo gostinski prizidek. Nabavil sem potreben inventar in opremo za gostilno, odprl sem jo 26. junija 1996.«
Vahčič, ki je med obnovo še vedno pridno delal v Nemčiji, je dodal: »Ob podpisovanju pogodbe so na banki povedali, da bodo hodili nadzorovat gradnjo. Veste, kredita oziroma denarja nisem dobil na svoj račun, ampak so se sredstva črpala po fakturah izvajalcev, denar jim je nakazovala SIB-banka. Ker jih nihče ni nadziral, je bilo delo opravljeno malomarno, voda je pronicala v objekt in ga počasi uničevala. Nisem imel nobenega pregleda nad porabo kreditnih sredstev. Nimam pojma, kaj se je sploh dogajalo s plačilnim prometom. Zame je bilo pomembno, da odprem gostilno in začnem delati. Nisem slutil, kaj se bo od tistega prekletega dne, ko sem pooblastil pokojnega brata za ureditev kreditov, dogajalo z menoj.« Alfonz zavzdihne: »Mar bi ostal v Nemčiji.«
Podaljšali odplačevanje, toda ne vsem
Gostilna, seveda se je imenovala Pri Alfonzu, je začela obratovati. »Takoj sem spoznal, da me okoli vratu stiskajo obroki za odplačilo kredita. Ta je znašal 3055 nemških mark na mesec, poleg še okoli tisočaka interkalarnih obresti. Vse je šlo k vragu!«
Alfonz meni, da bi moral gostilno dati takoj v najem: »Spoznal sem, da mi osebje krade, ves čas pač nisem mogel biti v gostilni. Vztrajal sem do poletja 2000, nato sem zaprl. Še dve leti sem imel status samostojnega podjetnika, upal sem, da bom rešil projekt, toda nikjer več nisem dobil novega kredita.«
Do leta 2001 bi moral Vahčič poplačati kredit, doba odplačevanja je bila le šest let. »SIB-banka je šla v likvidacijo, mnogi se še spomnijo te afere. NLB, ki je prevzela njene posle kot večinska lastnica, je podaljšala čas odplačevanja kredita, toda ne vsem. Jaz na žalost nisem spadal v skupino zakreditiranih zdomcev, ki so imeli vsaj to srečo, da so imeli odobren daljši rok odplačevanja.«
Naše pokojnine ima Alfonz v mizerni višini 44 evrov, iz Nemčije prejema okroglih 206 evrov, pripada mu še varstveni dodatek 184 evrov in 41 evrov socialne pomoči: »S tem komaj preživim, kaj šele da bi lahko odplačeval kredit, ki mi visi na vratu še iz leta 1995, in to banki, ki je že zdavnaj ni več.« Vahčič ob koncu, ob pogledu na gostilno, povzema: »Nisem se vrnil v Slovenijo, da bi me opeharili za čisto vse, pa še do smrti bi plačeval kredite. Verjemite mi, nekaj se bo zgodilo, še preden bo tista oklicana javna dražba moje gostilne sredi avgusta. Tega, kar se mi dogaja, nihče normalen ne bi zdržal!« |
Alfonza Vahčiča so poklicali na NLB v Novo mesto. Spoznal je, da ima na gostilno vpisano hipoteko: »Že prej so mi pobrali gozd, kar sem ga imel, ter hiško ob gostilni, ki je šla na dražbo. Celoten inventar, kar ga je bilo, je zaplenila davčna.« Razočaranega Vahčiča povprašamo, koliko danes, po 23 letih od najema kredita pri SIB banki, sploh znaša njegov dolg. »Nimam pojma! Za požrešno davkarijo, sodišča in banke bi lahko zmetal okrogel milijon evrov, pa verjetno še ne bi bilo dovolj, da bi poplačal kredit in obresti ter vse pripadajoče stroške.«
Dolžnik in upnik
Pred leti, kot da ne bi bilo dovolj težav že zaradi SIB-banke, si je Vahčič od očeta ene zaposlenih sposodil gotovino. »Moral sem plačati elektriko, da smo lahko delali. Ker je šla gostilna na boben, nisem mogel odplačati niti tega dolga, zato je zdaj, po osemnajstih letih, na sodišču v Brežicah sprožil postopke za javno dražbo moje nekdanje gostilne. Takoj ko bo konec sodnih počitnic, torej avgusta, bom ostal brez nepremičnine, za katero sem najel kredit.« Nepreklicno! Kajti na koncu sodnega pisanja je kruto pojasnjeno: »Zoper odredbo ni pravnega sredstva.«
»Tudi meni so dolžni denar, veliko posameznikov je, ki jih zdaj, ko mi je najhuje, ni več na spregled.
»Kaj naj storim? Ne vem, nič mi ne pade na pamet. Še vedno imam ključe objekta. NLB bi lahko, kot je v primeru nekaj drugih zdomcev, ki so se prav tako nasrali s krediti SIB-banke, počakala še malo. Tudi očetu zaposlene lahko vrnem denar, le malo naj počaka. Tudi meni so dolžni denar, veliko posameznikov je, ki jih zdaj, ko mi je najhuje, ni več na spregled. Nekateri so že umrli, predvsem tisti, ki sem jim posodil denar, še ko sem delal v Nemčiji.«
