Štiri desetletja minevajo, odkar je na flišnatem klifu (strma, visoka in praviloma od morskih valov izpodjedena obala) med Piranom in Portorožem zrasel Grand hotel Emona, celotni hotelski kompleks pa so 1977. poimenovali Bernardin, po cerkvici sv. Bernardina tik njega. Podvig, pravijo viri, naj bi stal 24 milijonov ameriških dolarjev, kdove, ali je to res. Zanimivo, da hotelski čudež – v vsej svoji veličini in z izstopajočo arhitekturo – najbolje vidimo iz druge, hrvaške, le nekaj milj oddaljene strani Piranskega zaliva, približno tam, kjer zdaj že nekaj let stoji hotel Kempinski, torej v Alberih pri Savudriji. Tja radi hodijo igrat golf tudi Slovenci, pri nečednih rabotah okoli njegove gradnje pa smo prav tako sodelovali, zlasti gospa, ki že dolgo sedi v arestu na Igu, Hilda Tovšak.
Po prvotnih idejah, bržkone so se te motale po glavah Edvarda Kardelja in še koga iz slovenskega partijskega vrha, uresničiti pa jih je poskušal direktor tedanjega velikega trgovskega podjetja Emona, predhodnika še večjega Mercatorja, Franc Nebec, naj bi namreč ogromna hotelska zgradba stala na nasprotni strani zaliva, tam sta, roko na srce, tudi morje in obala lepša. Načrt Kardelja in njegove podaljšane roke Nebca je s hrvaškim maspokom, gibanjem za demokratizacijo in večjo samostojnost Hrvaške, v sedemdesetih letih se je to dogajalo, padel v vodo, ne glede na to, da sta bila njegova nosilca Savka Dabčević-Kučar in Mika Tripalo politično odstranjena (za njima je prišel Franjo Tuđman), za kar sta v prvi vrsti poskrbela Josip Broz - Tito in Edvard Kardelj.
Duh ušel iz steklenice
To je bil tudi začetek spora Slovenije in Hrvaške o tem, čigav je Piranski zaliv, čigava Savudrija, kje se pri nesrečnem Jošku Jorasu tik Dragonje konča Slovenija in začne Hrvaška. Traja še danes, a takrat je duh ušel iz steklenice. Poprej je Slovenija v gospodarskem in poslovnem smislu obvladovala pol Istre, vse do Poreča, prek takratne Komunalne banke, pozneje Ljubljanske, in Emone, ki je s slovenskim denarjem po Istri veselo zidala hotele; tudi ves hotelski in rekreativni kompleks Plava laguna v Poreču je postavila Emona. Seveda smo se po propadu Juge lahko za vse, kar je Slovenija zgradila in investirala v hrvaški Istri, tudi na področju cestne in komunalne infrastrukture, obrisali pod nosom. No, ja, le zasebnih vikendov nam niso mogli vzeti, Hrvati so se preveč bali, kako bi se odzvala Evropa, so pa zato spretno in v glavnem na umazan način, žal v navezi s slovenskimi lumpi, polastninili večino slovenskih sindikalnih domov, ki jih je od Kanegre prek Savudrije, Umaga in Novigradu do Poreča ter še dlje po Istri mrgolelo.
Toda Franc Nebec je bil trgovec po duši in srcu, z vsemi žavbami namazan mož, tudi politično zelo močan, njegov boter je bil prav Kardelj, podoben mu je njegov trgovski naslednik na čelu Mercatorja, današnji župan Ljubljane Zoran Janković, le v hedonizmu mu ne seže do gležnjev. In tako je Slovenija oziroma njegova Emona pač zidala na naši strani zaliva. Hotel zdaj prodajajo, zanj se zanimata dva večja kupca: eden je finančni sklad York (kdo natančno je za njim, se ne ve), drugi naj bi bil srbski multimilijonar, menda sedmi najbogatejši Balkanec Miodrag Kostić, ki je že lastnik Kempinski Palacea v Portorožu.
Iz tistih ali pa še malce bolj oddaljenih časov je zanimiva še epizoda Ljubljančana iz Zgornje Šiške Franca Nebca s cigaretami, ki priča, da se odtlej ni veliko spremenilo: takrat cigarete in državni šverc, pozneje igralnice, vse to so bili načini financiranja Udbe in pozneje službe državne varnosti. Borisu Ježu, uglednemu novinarju, kolumnistu Dela in publicistu, jo je pred leti v pogovoru za Delo zaupal Anton Stipanič, s petnajstimi, šestnajstimi leti rosno mlad partizanček, zagrizen radiotelegrafist, pozneje sodelavec Udbe in njene naslednice SDV, še pozneje, po odhodu iz obveščevalnih vrst, ko so te postale orodje politike in partijske vrhuške, generalni direktor Iskre, ko je bil ta koncern še velika zadeva.
Nebec je torej predlagal Silvu Gorencu, republiškemu sekretarju za notranje zadeve, da bi italijanskim tihotapcem dovolili nemoten prevoz cigaret, ki bi jih kupovali v brezcarinskem skladišču Emone, je Ježu zaupal Stipanič. »Gorenc je predlagal, naj vodim zadevo z njegovim pooblastilom. Vedel sem, da se je nekaj podobnega dogajalo tudi v prejšnjih letih. Moje stališče je bilo, naj o zadevi povpraša Staneta Kavčiča in Franca Popita. Za paket cigaret (sto zavojčkov) bi nam Emona v gotovini plačala deset dolarjev, sekretariat pa bi denar namenil nakupu policijskega čolna, saj dotrajani ni dohajal italijanskih ribičev. V proračunu za čoln ni bilo denarja. Kavčič in Popit sta se strinjala, če to ne škoduje ekonomskim interesom Jugoslavije.« In očitno ni škodovalo.
| Odvetnik Matoz rešuje portoroško Vilo Virginia V krajih ob Piranskem zalivu pa ni glavna tema 40-letnica Bernardina, ampak prodaje in nakupi nepremičnin, zgodbe se v glavnem vrtijo okoli hotelov. Če bosta nova lastnika Vile Virginia oziroma propadlega podjetja Apart hotel nekdanji bančnik Damjan Kozjak in razvpiti odvetnik Franci Matoz (z ženama Veroniko in Natašo), ki sta konec lanskega leta kupila nekaj desetletij propadajočo stavbo, v nekaj mesecih pridobila vse potrebne papirje, zlasti gradbeno dovoljenje, in letos jeseni začela graditi, bo Portorož že 2018. dobil še en hotel. Vilo sta Kozjak in Matoz kupila od zakoncev, portoroškega poslovneža Marina in Veronike Belac, ki sta v nerešljive težave zašla že leta 2013, ko jima piranske občinske uprave in portoroške krajevne skupnost ni uspelo prepričati o spremembi prostorskega načrta, ki bi jima dovoljeval ohranitev vseh petih etaž Virginie. V zapuščeni stavbi so se zbirali in prenočevali brezdomci in nekajkrat v njej povzročili celo požar. Vila je tako propadala še hitreje, kot bi, in postala resna nevarnost za okolico. Bila je ena največjih sramot kraja in Portorožani so od piranske občine večkrat zahtevali, da mora nevarno stavbišče kdo podreti. Zlasti glasen je bil neuničljivi odvetnik Dušan Puh (mimogrede, oče slovitega jadralca, prav tako Dušana), bližnji sosed Virginie, ki je zdaj z novima lastnikoma in njunim načrtom, da mislita zidati pravi apartmajski hotel visoke kategorije in skladno z določili prostorskega načrta, zadovoljen. Tudi na piranski občini in v portoroškem turističnem združenju pozdravljajo njune načrte. Trinadstropna Vila Virginia je bila zgrajena pred več kot sto leti, leta 1928 so jo nadzidali za še dve nadstropji. Po drugi svetovni vojni je bila najprej sedež Ozne in njene naslednice Udbe, leta 1952 pa se je vanjo iz hotela Palace preselila Vojna uprava Cone B. Na začetku šestdesetih je bila počitniški dom, potem pa so bile v njej sobe za zaposlene v portoroških hotelih. Od sredine osemdesetih let je prazna in propada. |
