ŠMARJE - SAP –Preden so se barve podale na njena platna, se je Jožica Križan, ki domuje v Gajničah v bližini Šmarja - Sapa, podala na popotovanje v osrčje afriške celine. V Gani jo je pičil komar mrzličar – prenašal je torej malarijo, nalezljivo bolezen, ki je lahko tudi usodna, saj po nekaterih uradnih podatkih na leto prinese smrt v kar treh milijonih primerov.
Odrezali so ji prste
»Preventivno medicinsko sredstvo, ki ga je treba jemati en mesec pred potovanjem, ima toliko stranskih učinkov, da se redko kdo odloči zanj, niti jaz se nisem. No, pa se je zgodilo tisto, kar se ne bi smelo. Komar mrzličar, prenašalec bolezni, me je pičil.« Danes 54-letnica je hudo zbolela. »Bilo naj bi tako, kot da bi obolel za močnejšo obliko gripe. Pri meni so se pokazali večji problemi. Kmalu so mi morali amputirati vse prste na nogah.« Pred tremi leti, ko se je iz obmorske države Zahodna Afrika vrnila na sončno stran Alp, se ji je življenje obrnilo na glavo: »Obenem se je zgodila še odpoved ledvic in nekaj časa nisem vedela, ali bom sploh še ostala pri življenju. Vendar me ledvice niso dokonč- no izdale. Poleg rednega zdravljenja sem hodila tudi v hiperbarično komoro, kjer poskušaš telesu pomagati z dihanjem 100-odstotno čistega kisika pod nadzorovanim oziroma reguliranim tlakom. Bilo je težko, saj sem bila nepokretna, na invalidskem vozičku.«
Odkrila slikarstvo
Križanova je ostajala sama doma, saj je moral mož Stane, čeprav ji je bil v velikansko oporo, hoditi v službo. »Imam prijateljico, ki se je že upokojila in se vpisala na univerzo za tretje življenjsko obdobje na smer slikarstva. Prej sem le sedela pred televizijskim zaslonom, malce sem brala, več ni šlo. Potem sem s pomočjo prijateljice odkrila slikarstvo; domov so mi prinesli platna in barve, začela sem se izobraževati, v veliko pomoč mi je bil splet. Dnevi so mi začenjali minevati hitreje, bolj polno.« Jožica je po naravi realist, in tako so tudi njene upodobitve realistične: »Od cvetnih in živalskih motivov, narave, tudi aktov sem se lotila. Najprej sem slike podarjala za razne priložnosti, rojstne dneve in podobno. Na razstavo sploh nisem pomislila.« Križanova, ki se je po težki življenjski preizkušnji prav s slikarstvom spet začela suvereno postavljati na noge, in to dobesedno, je poslušala predlog patronažne sestre, ki jo je oskrbovala: »Večkrat me je našla pri delu in je pogledala, kaj delam, potem mi je pomagala pri postoperativnih postopkih. Ona mi je dejala, da bi morala slike razstaviti, predstaviti širši javnosti.«
»Naj bi bilo tako, kot da bi obolel za močnejšo obliko gripe. Pri meni so se pokazali večji problemi. Kmalu so mi morali amputirati vse prste na nogah.
Bogastvo za okvirje
Vendar Jožica ni človek, ki bi se postavljal s svojim delom, in moralo je miniti še nekaj časa in preteči precej vode v potoku Tlaščici, ki teče skozi vas, da je pokimala in se odločila postaviti svoje slike na ogled v galeriji Mestne knjižnice Grosuplje.
»Izbrala sem sedemnajst platen, vsa so bila v tehniki akrila z različnimi motivi. Presenetil me je odziv na razstavo, saj sem v knjigi vtisov prebrala veliko pohvalnih besed, le ena kritika je bila, in to zato, ker slike niso bile v okvirjih. Presneto, za okvirje bi šlo celo bogastvo!« Križanova še vedno ustvarja prijetne podobe na platnih. Pravi, da se še vedno izobra- žuje, a poleti ne, saj čopiče takrat odloži: »Topli dnevi me potegnejo ven, iščem motive. Ko pride jesen, se bom spet postavila pred platno in se prepustila užitku. Malarijo sem že skoraj pozabila.«
Za dušo Jožica Križan se je pustila prepričati, da svoje slike pokaže javnosti, ne bo pa se pustila pregovoriti, da bi katero prodala, je odločena: »To je za dušo. Svojih slik ne kanim prodajati.« |