FOTO: Odprla vrata in izdala skrivnost Petra Prevca

BEGUNJE – Gorenjca Anton Justin z Brega pri Žirovnici in Aljoša Branc iz Spodnjih Gorij sta svojevrstna umetnika. Prvi, ki ga vsi kličejo Toni, je vodja nordijskega programa pri begunjskem Elanu. Aljo, kakor je znan drugi, je serviser skakalnih smuči ter sodelavec pri razvoju in promociji blagovne znamke Elan. Njuna vrata so na stežaj odprta, le pred konkurenco jih – zapahneta.

To so seveda vrata servisnih prostorov v sklopu tovarne v Begunjah. Justin, ki je bil nekoč skakalec, danes pa je mednarodni sodnik smučarskih skokov, pove: »Kateri material imamo mi, Fischer, fluege.de ali Sport2000, se ne skriva. Smučko se bere kot knjigo, saj je od drugega proizvajalca ni težko dobiti. Greš v trgovino in jo kupiš. Drugače je s tisto od vrhunskega tekmovalca, ki ni na prodaj. Vem, da želi fluege.de dobiti eno Prevčevo tekmovalno smučko te sezone, a jim ne bo prišla v roke še najmanj dve sezoni. Takrat pa material ne bo več konkurenčen. Zavedamo se, da ne smeš zaspati v razvoju, in takrat bomo že imeli drugačne smuči za vrhunske dosežke, verjemite.«

Zlati orel v 
slovenskem gnezdu

Justin in Branc sta v Bischofshofnu vedela, da je Elan opravil vrhunsko delo. Zlati orel je pristal v slovenskem gnezdu pri Petru Prevcu. Mojstra priprave vrhunskih tekmovalnih smuči imata poleg znanja in izkušenj še ogromno samozavesti. Kot da bi sama odrivala čez velikanko v Kulmu ali Planici. »Letošnja novoletna skakalna turneja je bila moja jubilejna, trideseta,« pove Justin, ki je 1985. nastopil kot serviser smuči Primoža Ulage in Mirana Tepeša.

Kmalu so mu pod servisno orodje prišle dilce Vegarda Oppasa in drugih Norvežanov, izumitelja škarjastega sloga, Šveda Jana Boklöva, skrbel je za smučke Francija Petka, Nemca Dieterja Thome, avstrijskega asa Andreasa Goldbergerja in poljskega Batmana z Visle Adama Małysza. Ob bok mu je pred 18 leti stopil Branc, ki je začel s šampionom Primožem Peterko, svetovnim prvakom Rokom Benkovičem, bronastim z olimpijskih iger v Vancouvru 2002., Damjanom Frasom in Petrom Žonto, na Elanovih smučeh je takrat skakal švicarski as Simon Ammann.

Satovje v prvi 
skakalni smučki

Danes sta Aljo in Toni pri Prevčevih in druščini. Tudi tuji mojstri letenja zaupajo Elanu. Branc je tam kot mizar delal v obratu, kjer izdelujejo sredice za smuči, in je želel priti v razvojni oddelek. Justin je s sredicami takrat že imel težave: »Bil sem prvi, ki je v skakalno smučko namestil lesni element, ki se mu v žargonu reče satovje in se je takrat uporabljalo v tekaških smučeh. Firma Fischer, ki je imela patent zanj za tekaške smuči, a ga ni namestila v skalne, mi je to prepovedala. Pa smo se v Elanu znašli. Poiskali smo podoben material na prostem trgu, ga kupili, in nihče nam ni več mogel oporekati.«

Branc pravi, da je treba poleg skrivnosti mazanja smuči vedeti še veliko drugega: »Po nekaj letih dela pod mentorstvom starih mojstrov sem znal izdelati vrhunsko skakalno smučko, kar pa ni enako, kot je njeno mazanje. V Elanu smo spoznali, da je veliko lažje delati pri pripravi smuči za tekmo svetovnega pokala, če serviser obvladuje celotni proces izdelave.« Justin povzame: »Morda se sliši nenavadno, toda ko imamo sredico, notranji element smučke, sva z Aljošo sposobna tekmovalni par smuči popolnoma izgotoviti, namestiti okovje, postaviti svinec v rep smučk za težišče in smuči v dveh urah dati tekmovalcu na noge. Sistem izdelave in tehnologije je tak, da se to lahko naredi. Z Elanovimi mojstri do milimetra natančno naredimo smuči za vsakega tekmovalca.«

Toliko dela za nekaj sekund

Skakalni par smuči je v uporabi le nekaj sekund na naletu, a toliko dela? »Tekaške smuči morajo zdržati tudi do 50 kilometrov, mi pa moramo v 90 metrih spraviti iz smučk maksimum, torej na naletu in med poletom, do pristanka,« razloži Justin, Branc nadaljuje: »Testiranje se začne že leto pred sezono, sledijo finese dodelave in izbiranje materialov, izbira izdelanih parov smuči za novo sezono in priprava za vsak skok tekmovalca na tekmi. Koliko časa se porabi za en par smuči? Točno 365 dni na leto za en skok. Vedno razmišljam, kaj bi še lahko izboljšali. Ko je Rok Benkovič postal svetovni prvak v Oberstdorfu 2005., smo se v Elanu domislili strukture drsne ploskve, ki ni bila vrezana v podlago, temveč je bila vtisnjena. Naslednje leto so nas vsi posnemali.«

Brez ozračja ni uspeha

»Najpomembnejše je ozračje v reprezentanci! Nato je odnos med trenerjem, tekmovalcem in serviserjem. Ko je ta pozitiven, sledi uspeh,« Justin odkrije eno večjih resnic, ki letošnjo vrhunsko tekmovalno sezono leteče eskadrilje Gorana Janusa delajo pravljično.

Vsak serviser ima svoj sistem: »Poznamo še vrsto trikov, a jih ne izdamo.« Pogledali smo po posvečenem prostoru Elanovega tekmovalnega servisa in vprašali, ali so kaj skrili pred našim prihodom. Sogovornika sta samo skomignila z rameni. »Gre predvsem za pravilno uporabo maž. Toliko let sem v svetovnem pokalu, da poznam že vsako naletno smučino, vem, kako se smuči odzivajo. Skakalce spremljam na treningih, opazujem njihove skoke, odzive, poskušam izbrskati finese v podatkih, ki jih zaznam pred tekmo, in to sta že dve tretjini dela pri pripravi smučk. Drugo moram opraviti pred tekmo,« razlaga Branc.

»Doma sem likal le enkrat, ko je bila žena v porodnišnici. Ko sem začel delati v svetovnem pokalu, sem jo pustil doma z majhnima otrokoma, sama ju je vzgojila, hči ima danes 22 let, sin 19. Ko sem se včasih vrnil po sezoni, sploh nisem več spadal v družino. Ampak so me vsakič z veseljem vzeli nazaj in me naučili tisto, kar sem zamudil, ko me ni bilo.«

Morda pa ima Aljo še enega sina? Vsaj tako se govori. »Da, res ga imam. Star je bil 17 let, ko je prvič prisedel v moj kombi, namesto v reprezentančnega. Ko gre po naletu Peter Prevc, je tako, kot bi skakal moj otrok. Letošnja sezona je zame najtežja od vseh, in veliko noči nisem mogel spati. Nočem, če povem po domače, zajebati.«

Poštenost je čez vse

In nismo se več spraševali, zakaj je Aljoši Brancu v množici, ki je skakala od navdušenja po podelitvi priznanj najboljšemu skakalcu na letošnji novoletni turneji, po licu polzela solza. Tudi v Kulmu, kjer je leteči Peter osvojil naslov svetovnega prvaka v poletih, je bilo enako.

Serviserji Elana so profesionalci. »Smo zastopniki Elana, ne tekmovalca ali države, zato je pri vseh, ki imajo naše smuči, enako,« pove Justin. »Poštenost veliko šteje. Le enkrat nekoga zafrkneš, pa gre zaupanje. Peter Prevc je za nas eden od tekmovalcev, za katere je treba poskrbeti. Posamezne reprezentance imajo svoje serviserje in smo z njimi le v kontaktu, da je pri njihovem tekmovalcu na elankah vse okej. Če zaznamo, da njihov serviser ne more optimalno narediti smuči, to naredimo sami.«

Branc pravi, da se trenerji ne vtikajo v njegovo delo: »Zaupajo mi. Če bi jim rekel, da sem smuči namazal z dvakrat mleto prekajeno gorjansko zaseko, bi rekli, da že vem, zakaj sem to storil.«

S kombiji na leto prevozijo okoli 60.000 kilometrov ali več. Koliko nesreč so že doživeli? »Zgodilo se je le enkrat, v Kulmu so me s traktorjem vlekli iz blata dvakrat v enem dnevu, taka odjuga je bila. In enkrat me je izsilila neka gospa, imel sem odrgnjen blatnik. To pa je tudi vse,« pove Branc, ki si je za oddih po tekmovanih sezonah privoščil motocikel enduro, s katerim se s tekmeci meri po blatnih poteh. »Pa še eno razvado imam: na Japonsko je moral Toni, kajti vsako leto ob obletnici poroke ženo peljem na medeni teden. Od tega ne odstopam!«