FOTO: Nekoč smo vozili po levi

BISTRA – Slovenska cestna motorizacija se je začela leta 1898, morda celo kakšno leto prej. V Tehniškem muzeju Slovenije (TMS) so lani odprli stalno postavitev pod naslovom Naš dragi avto, ki zelo zgoščeno prikazuje slovenski cestni promet in vozila. Velik del najstarejših razstavljenih vozil ni najbolj tipičen za naše kraje, a to se je ohranilo.

V teh mrzlih dneh res ni pravi čas za ogled zbirke, saj je muzej, ker ga ne ogrevajo, zaprt do konca februarja, a ga kar uvrstite med dobre sklepe novega leta. Razstavo tokrat omenjamo zaradi drugačnih načel, ki jih mora zagovarjati nacionalna ustanova v primerjavi z zasebnimi zbirkami. Neposredni povod za zapis je nedavni izid knjige Naš dragi avto, ki jo je napisal vodja prometnega oddelka TMS, Boris Brovinsky. Knjiga spremlja in dopolnjuje razstavo, ki prikazuje pojav in razvoj cestne motorizacije na naših cestah v treh obdobjih: do prve svetovne vojne, med obema vojnama in po drugi svetovni vojni. Žal je eden od opomnikov na skromne razmere naše motorizacije tudi sam razstavni prostor, kjer je nemogoče začutiti dejanske dimenzije vozil in scene. Postavitev je sodobna, z veliko videodokumentacije, tudi z domiselnim analognim iskalnikom informacij, a ni delujočih eksponatov ali modelov. TMS se ne more kosati z modernimi muzeji posameznih avtomobilskih znamk, kjer je poudarek na spektaklu, čaščenju znamke in zasvajanju bodočih kupcev. Naš dragi avto je razstava, ki, kolikor je le mogoče, prikazuje naše splošne, prometne in gospodarske razmere v posameznih obdobjih. Kdo bo pogrešal še večje priznanje dejstvu, da je naše ceste vse do 60. let minulega stoletja naseljevalo predvsem mnogo dostopnejše motorno kolo.

Od fička do bugattija

Nacionalni muzej se bolj od zasebnikov trudi za originalno stanje eksponatov in se pogosto raje odloči za dejansko stanje namesto popolne restavracije ali celo rekonstrukcije, ki sta bližji zasebnim zbirateljem. Čeprav je glavna funkcija vozila, da vozi, in bi v idealnih razmerah moralo biti prikazovano delujoče, so v nacionalnih muzejih redkosti razstavljene strogo statično, tudi zaradi visokih stroškov vzdrževanja in možnosti uničenja eksponata.

Zanimivo je, da so avtomobili in motocikli višjega cenovnega razreda pogosto bolje ohranjeni in bolj originalni od ekonomičnejših vozil. Tudi to je odraz našega stanja, ko so morala ekonomična motorna vozila delovati desetletja, z improviziranimi popravili in predelavami. Največja redkost so pravzaprav gospodarska vozila, ta so po odsluženju preprosto uničili –, čeprav so (bila) prav ta bistveni del slovenske avtomobilske industrije.

Pri dirkalnikih se praviloma namesto proizvodnega stanja ohranja zadnje aktivno stanje – predelave skozi nekaj tekmovalnih sezon pač odražajo napredek tehnike in športa ter iznajdljivost lastnika.

Med ogledom razstave boste spoznali, da je del Slovenije nekoč tudi vozil po levi, izvedeli boste, kdaj smo dobili prvi semafor in prvo betonsko cesto ter kako smo pred vrati trgovine več dni čakali na vplačilo fička ali stoenke. Presenečeni boste, kako je mogla s fičkom potovati na počitnice štiričlanska družina, s šotorom in goro prtljage, ko nam je danes za to premajhen polovico večji avtomobil.

Na kratko: muzejski pristop je poglobljen in celovit, avtomobil je umeščen v prostor in čas. Kar čisto nič ne ovira, da se zaljubite v prekrasnega starega bugattija ali vincenta...