FOTO: Najmlajši Valvasor je še v plenicah

ŠMARTNO PRI LITIJI – Na gradu Bogenšperk so se konec tedna prvič srečali potomci Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). Še pred dobrim desetletjem je veljalo prepričanje, da je rod znamenitega polihistorja izumrl. Zaradi prizadevanja zgodovinarja prof. dr. Borisa Golca z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU pa vemo, da danes po svetu živi 116 potomcev slavnega raziskovalca in opisovalca slovenske pokrajine in življenja iz druge polovice 17. stoletja. V spomin na začetnika slovenske grafike so se s srečanjem potomcev na gradu Bogenšperk začeli že 4. Valvasorjevi mednarodni grafični dnevi.

Na vseh celinah
Na Bogenšperku so se potomci tokrat prvič zbrali organizirano, potem ko so zadnja leta prihajali posamič. Na prvo srečanje Valvasorjevega potomstva, ki ga je organiziral javni zavod Bogenšperk, se je prijavilo 47 udeležencev, to je neposrednih potomcev in njihovih družinskih članov. V soboto so si polihistorjevi nasledniki ogledali del Slovenije, Ljubljano in Medijo, kjer je mladi Janez Vajkard na očetovem gradu na Izlakah preživel otroštvo s 16 brati in sestrami. Uradni sprejem gostov pa so pripravili v nedeljo na gradu Bogenšperk. Mnogi potomci so se srečali prvič. Čeprav so prišli skupaj popolni neznanci, so kmalu stkali pristne sorodstvene in prijateljske vezi. V grajskem atriju so se zvrstili številni govorniki, med njimi Joži Vovk, direktorica javnega zavoda Bogenšperk, ki je med drugim dejala, da je srečanje zgodovinski dogodek za vse, ki jim je uspelo priti na nekdanji dom graščaka Valvasorja. V imenu potomcev je spregovoril dr. Herwig Brandstetter in se najprej zahvalil raziskovalcu življenja in dela Janeza Vajkarda Valvasorja, zgodovinarju prof. dr. Borisu Golcu. »Mi vsi mu dolgujemo zahvalo za to srečanje, predvsem pa za njegovo pomembno odkritje, ki je po toliko letih pripeljalo do današnjega srečanja Valvasorjevih potomcev,« je dejal Brandstetter. »Grad Bogenšperk naj ostane mesto evropske kulture in kraj naših srečanj v mirni Evropi. To vam in vsem sodelavcem javnega zavoda Bogenšperk, ki ste pripravili srečanje, želim iz vsega srca.« Valvasorjev rod naj bi izumrl z njegovimi sinovi, ki so vsi postali redovniki. Odkritje polihistorjeve najmlajše, dolgo pozabljene hčerke Regine Konstancije je takšno domnevo leta 2006 postavilo na glavo z raziskavo prof. dr. Borisa Golca. V dobrih treh letih je odkril vse njene potomce, ki se jih je v trinajstih generacijah zvrstilo 260. Danes jih v osmih državah Evrope, Severne in Južne Amerike živi 116, večinoma mladih ljudi in otrok, sicer pa so doslej prebivali na vseh šestih celinah do Avstralije. Med njimi so tudi znane osebnosti, več znanstvenikov in politikov, visokih častnikov, med temi mučenec katoliške cerkve, in celo še živeča italijanska teroristka. Najmlajšega potomca so na Bogenšperk prinesli – v plenicah.

Zadnji naslov: Valvasorjeva ulica
Dr. Golec je med drugim podrobneje predstavil svoje odkritje, pozabljeno hčerko Regino Konstancijo: »Izkazalo se je, da je imela edina od šestih otrok tudi vnuke in potomce do danes. Neizmerno sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da je morala dobro poznati moje prednike, saj je bila v sredini 18. stoletja v Novem mestu nekaj časa celo njihova najbližja soseda. Tako v šali včasih pravim, da se je namenoma skrivala pred Valvasorjevimi življenjepisci in se pustila razkriti meni, a šele ko je za to napočil primeren trenutek.« Čeprav je bil polihistorjev rod vsaj dvakrat tik pred izumrtjem, se je v zadnjih desetletjih močno razrasel. Na Slovenskem je zadnji potomec prebival do tragič- ne smrti leta 1941, natanko 300 let po Valvasorjevem rojstvu, vendar skoraj gotovo ni vedel, od kod izhaja. Mariborski Nemec Karl Mayer (1890–1941) se je vrnil iz prve svetovne vojne kot invalid in duševni bolnik, nato je živel večinoma v psihiatrični bolnišnici v Novem Celju in bil od tam s 356 drugimi bolniki poslan v smrt z evtanazijo. Zanimivo: njegov zadnji civilni naslov v Mariboru leta 1934 se je glasil: Valvasorjeva ulica.