FOTO: Najboljši je bil Franc Jožef

Slonela je ob oknu in zrla proti Ljubljanskemu gradu. Jutranje meglice so se razkrajale, tako da ga je lahko že skoraj v celoti videla. Ravno je prišla od frizerja, videlo se je, rada je urejena. V Domu upokojencev Tabor je zdaj že leto dni. »Še pred enim letom sem bila čisto samostojna, potem pa sem kar na lepem padla,« je razodela v tisti najčistejši knjižni slovenščini, ne vem, zakaj, toda v njenem glasu je bilo čutiti nekaj tržaškega, nekaj Borisa Pahorja. »Doma sem bila naslonjena na mizo, se dvignila, nenadoma pa mi je tako nerodno spodrsnilo, da sem si poškodovala hrbtenico,« je opisovala pripetljaj, zaradi katerega je morala od doma. »Če ne bi bilo te poškodbe, bi bila še danes povsem normalna!« Še enkrat smo jo premerili, ko jo je s hojco suvereno mahala po hodniku. Res, prav nič nenormalnega nismo videli na njej, še več, že dolgo nismo imeli tolikšne treme kot tokrat. Zaradi izjemnega spoštovanja. Zaradi Frančiške Stošić, ki bo že čez dva meseca, 11. avgusta, praznovala svoj 106. rojstni dan!

Strastna bralka

Rojena je bila torej daljnega leta 1906, preživela pet različnih držav. »Kje ste se rodili?« smo jo vprašali. »Prosim? Morate bolj glasno govoriti!« je zaukazala. »Kje ste se rodili?« smo še enkrat ponovili, tokrat bolj glasno. »Aha, rodila sem se sicer v Ljubljani, a smo se že nekaj dni po mojem rojstvu preselili v Trst,« je dejala. Njen oče Ivan je bil namreč uradnik na južni železnici, mama Marija gospodinja.

Potem je prišla prva svetovna vojna, pisalo se je leto 1914, Frančiška se še dobro spominja: »Ravno pri kosilu smo bili, ko je oče prišel domov. 'Ob štirih popoldne gre zadnji vlak iz Trsta!' nam je sporočil,« kar je pomenilo, da je morala Frančiška skupaj s tremi brati in sestrama za vselej zapustiti Trst. »Mama nas je na hitro oblekla in smo šli v Ljubljano. Vozili smo se kar 56 ur,« se spominja, kot bi bilo včeraj. Vojna vihra je takrat že razsajala ob Soči, videla je ranjence, vse tisto nerazložljivo gorje. Po vojni so sicer imeli možnost, da bi se vrnili v Trst, a je njen oče sklenil: »Pa saj smo vendar Slovenci! Kar tu bomo ostali!« V Meksiku, večstanovanjski stavbi na Njegoševi, je v presledkih živela sicer vse do lani, misli pa ji še kar uhajajo nazaj v mladost – v avstro-ogrski Trst. »Moje korenine so še zmeraj v Trstu!« Kaj pa Ljubljana, to glavno mesto, ki se zdi, kot da se sramuje prestolništva, mesto, kjer je Frančiška preživela zadnjega pol stoletja? »Oh, ko bi vi vedeli, kako kmečka in malomeščanska je bila Ljubljana. Veste, Trst je bil svetovljanski, obmorski, spomnim se, kako smo hodili gledat tiste velike parnike, iz katerih so se izkrcavali ugledni ljudje, povsem drugače, kot je bilo v Ljubljani, kjer so po središču mesta tekale krave...« Frančiška je takrat doživela očiten kulturni šok, ki ga zlepa ne more pozabiti. Mi, malomeščani, pa se nismo in nismo mogli načuditi njenim zbranim in jasnim mislim, njenemu jeziku, v katerem je bilo zares nekaj pahorjevskega. Zdaj vemo, zakaj. V njej je bilo čutiti izdatno mero svetovljanskosti, ki je med spraševalcem in sogovornico zlahka zabrisala več kot sedem desetletij razlike. Še posebno ko smo izvedeli, da je njena življenjska strast branje knjig, ki jih že toliko let dobesedno hlasta. Pokazala nam je svojo najljubšo, ki jo v teh dneh bere že četrtič – Zolajev Rim. »To je knjiga mojega življenja!« vzklikne in zatem potoži, da ji oči počasi pešajo. Iz tona smo jasno spoznali, da ji vid pomeni vse, še kako se zaveda svetosti tega nujnega čutila. »Knjiga govori o boju med Vatikanom in Kvirinalom, veste, med svetno in posvetno oblastjo, ter vseh nesmislih, ki sodijo zraven,« razodene Frančiška, razmišljujoča stoletnica, ki je omenjeno knjigo francoskega naturalista zatem čvrsto prijela z obema tankima ročicama.

Solata in cikorija

Ali veste, da Frančiško in njenega Zolaja nekaj povezuje? Dalmacija! Medtem ko je bil Emile Zola po očetovi strani potomec dalmatinske rodbine Colić, se je Frančiška po opravljeni prestižni štiriletki na Zavodu za žensko domačo obrt poročila z Dalmatincem Paškom Stošićem. Z mornariškim častnikom sta potem dolgo živela v Šibeniku, dobila Vasilija (danes 65 let) in Eriko (76 let). Paško je zaradi levkemije prekmalu umrl, star 49 let. Po njegovi smrti se je Frančiška za stalno preselila v Ljubljano. Zdaj je ponosna babica vnuka in vnukinje, v Ameriki živi tudi njena pravnukinja. »Res sem vesela, da so vsi moji preskrbljeni, da so vsi pri kruhu, da nihče ni lačen!« je z olajšanjem pribila. Zdaj lahko živi povsem umirjeno, brezskrbno, približno tako, kot je živela zadnja desetletja, »enostavno in skromno,« kot je dodala. Čeprav ni bila nikoli zaposlena, je veliko šivala. Vsak dan se je odpravila tudi na tržnico, vsak dan si je privoščila goro solate, zvečer pa kruh in cikorijo. To bo počasi srebala tudi nocoj.

Le Franc Jožef

»Bolna resnično nisem bila nikoli!« je pred nami odkrila svoje dobre gene sicer najmlajša izmed šestih otrok, odkritosrčno, kakršna pač je. »Res je, takšna sem! Če pa me kdo žali ali pa da je krivičen – takrat znam biti zelo huda!« Temperamentna, kakršen je bil tudi Zola.

Ste potemtakem, ko gledate naše politike po televiziji, zelo jezni?

»Ne več, zdaj slabo vidim!« se je od srca nasmejala nekdanja telovadka pri Sokolih.

Ampak vseeno, katerega politika imate najraje, smo jo še spodbodli.

Brez premisleka je udarila: »Odkrito povedano nobenega! Še nikdar ni še nihče izpolnil tistega, kar se je obljubljalo! No, če pa že hočete: še najboljši je bil cesar Franc Jožef!« Toliko, da boste vedeli, kam ste padli ...

Obenem se Frančiška boji za Slovenijo, za katero meni, da je krenila po napačni poti. »Toliko nepoštenja opažam, pa saj vsak drugi dan najdejo kakšnega novega lumpa, ki izkorišča svoje okolje!« je kar vrelo iz nje. Potem se je modro umirila ter nam za konec še prišepnila: »Veste, splača se živeti! Dokler živiš, živi! Ko smo, smo! Prav nihče ne more ubežati tistemu, čemur pravimo smrt, ter tistemu, čemur pravimo usoda. Kar ti je usojeno, to boš dobil!«

Drugo leto se pa spet srečamo, kajne Frančiška?

»Če bo usojeno...« je povsem mirno dejala in se znova zazrla proti Ljubljanskemu gradu. O njenih skorajšnjih sto šestih letih pa še vedno ni bilo ne duha ne sluha...