LJUBLJANA – Na ljubljanskem Rožniku je zvečer zagorel kres, vendar brez težav ni šlo. Organizatorjem jo je zagodel dež, ki je dopoldne zajel prestolnico in dobro namočil kup, ki je čakal na večer, da bo zažarel v vsej svoji veličini. Slišati je bilo, da še nikoli ni bilo toliko ljudi na Rožniku, vendar je bilo čutiti kar precej nervoze in neučakanosti, saj je zagorelo šele ob 22.23. Čeprav so se redarji trudili, da bi zagorelo, je kar nekaj časa kres gorel le na eni strani, na drugi pa ne.
Kot poroča naša novinarka s terena, je situacija na Rožniku precej klavrna. Kresa nikakor ne morejo zakuriti. Za pijačo in jedačo pa je poskrbljeno.
Trg kot tekoči trak
Na prireditvi pred 1. majem je Goran Lukić iz zveze svobodnih sindikatov, ki so kresovanje na Rožniku tudi organizirali, dejal, da »nismo strošek dela ali konkurenčna prednost, pač pa delavke in delavci s pravicami«. Lukić je izpostavil, da delavcev nihče ne bi smel jemati kot strošek dela, kot konkurenčno prednost ali kot človeški vir, pač pa preprosto kot delavce – delavce s pravicami, ki so zapisane v zakonodaji.
Vprašal se je, ali bomo čakali, da trg dela postane trg storitev, ki se bodo požrle, ko bodo tekmovale med seboj, na koncu že s tem, da bodo delale brezplačno. Opozoril je, da danes trg dela postaja tekoči trak, kjer se pregorele delavce takoj nadomesti z novim bodočim pregorelim delavcem, zato se vprašuje, ali bodo delavci čakali, da strah pred uveljavljanjem delavskih pravic prekrije ves trg dela.
Delodajalce bi moralo biti strah delavske moči in ne obratno
Skupnih problemov na trgu dela po njegovih besedah ne more reševati vsak zase, zato se je treba organizirati. Po njegovih besedah je treba potegniti jasno črto in se vprašati po mejah tolerance. Ta ne bi smela biti pri dveh ali treh mesecih brez plače, pri neplačevanju socialnih prispevkov ali pri vztrajanju v statusu samozaposlenega, četudi nekomu pripada pogodba o zaposlitvi. Tolerančna meja zapisana v delovni zakonodaji, je poudaril.
Lukić je zato delavce pozval, da preženejo strah in se organizirajo. Delodajalce bi moralo biti strah delavske moči in ne obratno, je dodal. Sicer pa prvi maj po njegovih besedah ni samo pravica, pač pa tudi odgovornost do nadaljevanja delavskega boja, do vseh tistih, ki so dali tudi življenje zanj.